Dreamstime

##IMAGE-4029503##

Že od prazgodovine so se našim prednikom dogajale stvari, o katerih se ni govorilo, predvsem različne bolezni, ki so jih domači skrivali. Bile so tabu tema. Zanimivo pa je, da so vso skrb vedno posvečali starejšim, ki niso bili več sposobni zaradi starosti, da priskrbijo hrano za skupnost, temveč so jim jo ostali mladi člani priskrbeli.

Kot so minevala leta in se je naš um razvijal, smo tudi te tabuje obelodanili, skratka smo jih naredili razumljive, ne skrivamo jih več, pač pa skušamo pomagati in zdraviti, kolikor se le da. Bolezen ni sramota.

V vseh družbah so najbolj ranljivi starejši. Namesto, da bi se po odhodu v pokoj posvetili svojim konjičkom in preživljali srečno starost, so nenadoma izginili iz prizorišča, iz javnega življenja, srečujemo jih lahko le še pri zdravniku, ko si z robčki zakrivajo podplutbe in hitijo razlagati zdravniku, da so le te posledice njihovih padcev, ali pa pri psihiatrih, ko se tiščijo v kotu, da jih ne bi kdo prepoznal. Nihče od njih pa ne pove, da so tarča psihičnega, fizičnega in ekonomskega izkoriščanja s strani svojih domačih. Na žalost včasih tudi spolnega nasilja.

Posebej so tega deležni nemočni, hudo bolni, vsi, ki so odvisni od tuje pomoči. To se dogaja v domovih za starejše in včasih tudi v bolnišnicah. Največ tega nasilja pa je seveda doma med štirimi stenami. Današnja družba je postala pokvarjena, egoistična, brez empatije za kogarkoli, še najhujše pa je, da so tega predvsem deležni starši, ki so celo življenje garali, veliko jih je tudi stradalo, da so svojim otrokom privoščili vse najboljše. Le kaj se je zgodilo z mladimi, namesto, da bi za starše skrbeli, so jim odveč, poberejo jim vso tisto ubogo pokojnino in tudi nasilje, kot so pretep, žaljivke, jim ni tuje. Starši seveda o tem ne govorijo, danes je to tabu tema, pač pa krivdo pripisujejo sebi, češ, da so storili kaj narobe. Po drugi strani pa se vse to bojijo prijaviti pristojnim organom, saj se bojijo posledic. Bilo bi jim nemogoče živeti še naprej skupaj, saj maščevanje bi bilo zelo hudo. In kje so pristojni organi, ki bi nemočne starše, ki so si upali podati prijavo, zaščitili? Žalostno je, da taki nasilneži, po navadi so alkoholiki ali narkomani, dobijo celo pomoč, ker so bolni. Kaj pa starejši, naj še naprej trepetajo in se bojijo za svoje življenje?

Vemo, da je domov za starejše premalo, če pa pristojnemu centru uspe dobiti prosto mesto, da se osebo, ki mora doma trpeti nasilje, preseli, nastane drug problem. Otroci, ki so se nasilno obnašali do staršev, so seveda zelo jezni, kajti ne bodo imeli več dostopa do njihove pokojnine, po drugi strani pa ti starši pridejo v neko hladno območje, nikjer ni topline zanje, ni nekoga, ki bi se z njimi znal družiti in pogovoriti, tako ostajajo spet osamljeni, zaprti v sobah, kakor da so v zaporu. Domsko osebje ni nič kaj prijazno z njimi, za njih so eno breme več. Osebja drastično primanjkuje in tisti, ki so tam zaposleni, imajo zelo nizke dohodke in vsa jeza se seveda zvali na prebivalce doma, ki temu niso nič krivi. In tako na stara leta ljudje trpijo in ni čudno, da se njihovo duševno stanje vedno slabša.

Vedno so nas učili, da mora vsakdo, ki prepozna nasilje pri sosedu, to tudi prijaviti, vendar kdo ima toliko poguma. Zgodilo se je, da te je ponoči nekdo pretepel, seveda nepoznan, ali pa ti je zgorela hiša, vzroka pa ne najdejo. Zanimivo. Zato ostaja to tabu tema, o tem se ne govori, boljše, da se obrneš na drugo stran, da nič ne vidiš in slišiš.

15. junij je svetovni dan ozaveščanja o nasilju nad starejšimi, zadnji čas je, da to ni več tabu tema, govorimo o tem in storimo vse, da se nasilje preneha. Nihče ne bo večno mlad in pri moči, vsak naj pomisli, kaj ga lahko pričaka na starost.