Navzven je vse v redu
V družinah, ki naj bi bile varno, toplo in ljubeče gnezdo za vse člane, se dogajajo marsikje čudne reči. Pijani očetje pretepajo trezne matere. Gospodovalne matere trpinčijo svoje hčere. Sprevrženi očetje posiljujejo mladoletne otroke, ne oziraje se na spol. Družinski prijatelji so soudeleženci pedofilskih orgij. Sinovi ubijajo svoje matere, očetje sinove, oboji na koncu še samega sebe. Bližnja in daljna okolica pa o tem noče vedeti ničesar. Slepe in gluhe so socialne službe. Brez kakršnih koli sumničenj so v šolah, kajti navzven je vse v najlepšem redu.
Otrokom, ki se kdaj pritožijo, pa ne gre verjeti. Saj veste: mularija ima bujno domišljijo, pa še laže rada. Tam, kjer so zadeve hrupne in vidne celo iz letala, obračamo glave v stran. Ne splača se vtikati v tuja življenja. Pa če še tako trpijo. Pa če še tako vpijejo po naši pomoči. Zaprti smo v svoje lupine, v svoje temne in svetle plati značaja. V stereotipe. »Ne, naš duhovnik pa že ne morejo početi česa nečednega. Oni so ja tako »fejst« gospod, so tako prijazni, tako ljubijo otroke, so tako dober gospodar. Popravili so skoraj razpadajočo cerkev, pa še vrt ob župnišču obdelujejo. Zlobneži natolcujejo, radi bi jih oblatili.« V takšnem sprenevedajočem se vzdušju je lahko ribariti v kalnem.
Pred mnogimi leti, ko smo bili še fantje in se nismo bali poklekniti pred dekleta v strahu, da potem več ne bomo mogli vstati, je moj prijatelj Jože osvajal lepotico, da ti zastane dih: našminkane ustnice, pobarvana frizura, polakirani nohti, beli zobje, v butiku kupljena obleka, v Trstu nabavljeni čevlji. Ko sta prešla od besed k dejanjem in sta postala že precej konkretna, jo je Jože nekega večera slekel in punca je bila spodaj v kopalkah. To ne bi bilo nič čudnega, če ne bi bil na koledarju december in če ne bi po sobi zadišalo, kot bi kdo v vasi praznil greznico. Jože je težko dojel dejstvo, ki ga je narod strnil v pregovor, da ni vse zlato, kar se sveti. Da je lahko še za tako lepo fasado razmetano, nepospravljeno in neočiščeno stanovanje. Ali kot lahko preberemo v Malem princu: bistvo je očem nevidno. Še posebej danes, ko smo usmerjeni navzven, ko se zazremo v svojo notranjost le, če nas prične črvičiti v želodcu.
Če ste prebrali kdaj kaj o koncentracijskih taboriščih med drugo svetovno vojno, ste bili lahko začudeni, kako ni o njih nihče ničesar vedel. Za Dachau ni vedel nihče le v približno štirinajst kilometrov oddaljenem Munchnu, pa če so v njem še tako kurili človeška trupla, če so vanj vozili vlaki, natrpani z nearijci noč in dan.
Grški filozof Protagoras, ki je živel od okoli leta 485 do okoli leta 415 pred našim štetjem, je napisal, da je merilo vseh stvari človek. Današnji čas ga je in korigiral in demantiral. Merilo vsega je postal namesto človeka - denar. Z njim lahko kupiš vse, kar je materialno, posledično s tem pa tudi ugled, vpliv in podobno navlako. V tolažbo revežem ostane dejstvo, da se najpomembnejših človeških vrlin, kot so ljubezen, prijateljstvo pa še kaj, ne da kupiti in da jim bo predsednik vlade plačeval položnice do konca svojega mandata, če jih zaradi mesečnega denarnega priliva v višini štiristo evrov sami ne bodo zmogli poravnati.
In vse bo še naprej v najlepšem neredu.
