Vroč avgustovski dan sem preživela z ljudmi, ki so v naravni katastrofi, ki so jo povzročili neurje in poplave v Savinjski dolini, izgubili premoženje, svoje dostojanstvo, del sebe. Dan mi bo ostal v trajnem spominu.

Brez pomislekov sem se odzvala povabilu in pobudi ge. Barbare Ozimek, sekretarke Območnega združenja RKS Novo mesto, da se pridružim timu RK, ki nudi psihosocialno pomoč ljudem na poplavljenem območju. Sprva nisem vedela, niti kam grem niti s kom se bom srečala. Vedela sem le, da lahko pristopim k nekomu, ki v tistem trenutku potrebuje pogovor, oporo in pomoč. Imela sem pomisleke, ali se bodo ljudje sploh želeli pogovarjati z nami, ali nam bodo sploh odprli vrata, ali se bom znala spopasti s težo situacije, o kateri sem do zdaj imela informacije le iz medijev.

Vsi ti pomisleki so se zelo hitro razblinili, saj smo bili nadvse prijazno sprejeti povsod, kamor smo prišli. V ekipi nudenja psihosocialne pomoči smo bili trije: Barbara, Miran in jaz. Bili smo res usklajen tim, čeprav sem Mirana srečala prvič. Vsi smo imeli namreč isti cilj, in to je bilo dovolj za uspešno sodelovanje. Naša povezanost je bila stkana v trenutku.

TEŽKO SO NAS ''IZPUSTILI''

Pri prijazni zdravnici v Lučah smo dobili seznam ljudi, ki bi trenutno najbolj potrebovali nekoga, s katerim bi lahko podelili svojo žalost, stisko in obup. Obiskali in pogovorili smo se z devetimi ljudmi. Številka se mogoče ne zdi velika za en dan, toda prav vsak, ki smo ga obiskali, nas je težko »izpustil« naprej. Nikomur ni bilo (pre)težko deliti svoje zgodbe, ki je prinesla globoko žalost in neskončno stisko. Nekaterim smo potrkali na vrata v začasnih domovanjih v apartmajih v Lučah, nekatere pa smo srečali kar na njihovih domovih. Čez dan odstranjujejo posledice nesreče, prenočevat pa hodijo v apartmaje ali k sorodnikom, saj v svojih domovih ne smejo, ker so hiše preveč poškodovane in ogrožene.

Še vedno mi odmeva razmišljanje starejšega gospoda Petra, ki nam je zaupal, da se počuti kot klošar v apartmaju, ki mu je trenutno na voljo, saj je izgubil svoj dom, svoje premoženje, živali (20 ovac) … V eni sami noči je ostal brez vsega. Iz hiše, ki mu jo je odnesel plaz, je vzel le zdravstveno izkaznico in tablete, saj je srčni bolnik. Bežal je, kolikor so mu noge dale, na bližnji hrib in povsem nemočno opazoval, kako mu narava odnaša vse, kar je bilo vse življenje z njim in njegovo. Solz ni bilo mogoče zadržati, ne njegovih ne naših.

Na trenutke smo se z marsikom pogovarjali tudi v tišini. Ob sočutju, razumevanju in bližini, ki smo jo srčno delili. Besede zaradi silne bolečine kar niso mogle iz ust. Oči so bile polne solz, pogledi so begali … 87-letna gospa Ida nam je živo opisovala, kako so jo iz poplavljene hiše reševali po jekleni »zajli«. Zmogla je. Verjela je vase in zaupala reševalcem. Zdaj živi v apartmaju v Lučah.

BESEDE NISO BILE POTREBNE

82-letno gospo Leko smo srečali pred hišo. Že od daleč smo opazili drobno sključeno gospo, ki je urejala prostor okrog svoje hiše, kjer so bili še pred dnevi cvetoča zelenica, vrt in sadovnjak. Danes je tam le kup zemlje, kamenja in vejevja. Svoj dom je želela čim prej in čim bolj povrniti v prvotno stanje, čeprav je vedela, da njena hiša ne bo ostala njen dom, saj so bili temelji pošteno načeti od silne moči deroče Savinje in hudourniške vode. Odneslo ji je avtomobil, uničilo na novo obnovljeno kurilnico, vso skrbno pripravljeno domačo ozimnico, odneslo ji je vrt, drvarnico, nadstrešek, tlakovano dvorišče. Povabila nas je v hišo. Besede ob uničenih prostorih in pohištvu ter silnem vonju po vlagi niti niso bile potrebne.

IZPLAVALA SKOZI OKNO

Srečali smo tudi gospo in gospoda, ki sta se iz poplavljene hiše rešila skozi okno. Gospod je s kamnom, ki ga je »slučajno« našel v vodi, ki ga je zalivala v dnevni sobi, razbil steklo in se skupaj z deročo vodo pognal iz hiše. Gospa pa se je rešila skozi okno, ki ga je razbila omarica (psiha), ki je plavala v deroči vodi v spalnici. Gospa nam je zaupala, da se je že poslovila od tega sveta, saj ne zna plavati, in v danem trenutku ni videla možnosti rešitve. Toda njene slutnje se na srečo niso uresničile. Voda jo je potisnila skozi okno. Ob hiši pa se je ujela in zagrabila za ograjo, ki se je je držala z vso silo, dokler voda ni nekoliko upadla, da je lahko stopila na trdna tla. 70-letna gospa pove, da niti ne ve, od kod ji je bila dana taka silna moč, da je vse to zdržala. Ko je ob hiši zagledala še moža, sta oba le zajokala ob spoznanju, da sta ostala živa in da ostajata skupaj. Sin, snaha in vnuk so se prav tako še pravočasno rešili iz hiše. Želita si, da bi se v svoj dom čim prej lahko vrnila. Sin z ženo in s sinom pa svoje prihodnosti ne vidi več v domu, ki ostaja ogrožen zaradi Savinje, hudournikov in plazov.

Ustavili smo se ob hiši, ki je bila videti, kot da se bo vsak trenutek prevrnila. V povsem novo zgrajen dom se je mlada družina vselila pred tremi meseci, vendar se vanj ne bo več vrnila, saj hiša zaradi svojega nagiba ni več primerna za prebivanje. Od tistega groznega dne živijo pri starših v Velenju.

OSTALE SO LE SOLZE

Obiske in pogovore smo sklenili pri gospe Ireni, ki se je pravkar upokojila. Pred kratkim je povsem prenovila svoj dom in se dobro založila s kurjavo za čez zimo. Z iskricami v očeh pove, da je hišo prenovila, dokler je bila še v službi, da bo po upokojitvi lahko samo uživala. A neurje ji je v nekaj urah povsem spremenilo življenje. Deroča reka je s seboj vzela tri četrtine hiše, dvorišče, nadstrešek, avtomobil. Na dom jo spominja samo še vogal hiše. Težko z besedami opišem, kako smo začutili gospo in kako so vplivale na nas njene solze, ki so izražale globoko stisko, žalost in obup. Vse je izgubila. Premore le solze, ki ostajajo njeno zdravilo in uteha.

Pozno popoldne smo se poslovili od ljudi in vasi. Z avtomobilom na štirikolesni pogon smo iskali pot nazaj, saj glavne cestne povezave do Luč in naprej še ni bilo. Večji del poti smo se vozili v tišini. Doživetja, spoznanja in kruta realnost so imeli preveliko moč. Prav vsi ljudje so se spraševali, zakaj se jim je to zgodilo. Kaj so komu naredili, da se je narava tako neusmiljeno znesla nad njih. Odgovora seveda ni poznal nihče in niti ga ni mogoče najti. Čeprav je gospod Peter za vse, kar se mu je zgodilo, krivil svoj avtomobil. »Nekdo vendar mora biti kriv za hudo«, je dejal.

SAMI NE BI ZMOGLI

Iz vseh pogovorov smo lahko zaznali in razbrali, da ljudje upajo in verjamejo, da se bodo nekoč lahko vrnili v kraje, iz katerih so jih pregnali Savinja, hudourniki in plazovi. Govori se, da bodo njihovo območje sanirali tako, da bo spet primerno za prebivanje, gradnjo ali obnovo domov. Tako so nam povedali številni. Povedali so nam tudi, da so nadvse veseli številnih rok, ki so jim v prvih dneh odpravljanja posledic prišle na pomoč. Sami ne bi zmogli.

Naj se njihovo upanje po lepših časih uresniči. Vsem ljudem, ki se spoprijemajo s stiskami, ki jih je povzročila naravna nesreča, želim, da nikoli ne prenehajo verjeti v boljšo in lepšo prihodnost. Želim jim čim več fizične in psihične moči. Ta hip namreč najbolj potrebujejo moč, vero, upanje in vrnitev človeškega dostojanstva. Medsebojna pomoč, povezanost, soustvarjalnost in pripadnost jim bodo kazale pot naprej. Skupaj gre vedno in vsem lažje. Srečno!

                                                                                                                                                               *Mateja Petric

*Mateja Petric je univ. dipl. pedagoginja ter direktorica Posvetovalnice za učence in starše Novo mesto.