Priprem oči. Sonce utrujeno zaključuje dan in riše zlato pot v morju. Neboleče režemo valove. Zvok morja, kriki galebov, ki se borijo za razmočene ostanke kruha. Mlajši, še sivi paglavci, se spoštljivo umikajo požrešnim kljunom izkušenih gospodarjev neba nad morjem. Nekdo zavpije, da je pred nami skupina delfinov. Ugasnemo motor. Kakšnih deset jih je, usklajeno se gibljejo v parih. Vedno se mi je zdelo, da se smejejo. Ko sem jih opazovala na slikah. In tudi v resnici je videti tako. Slišim celo njihove vdihe. Obmirujemo. Popoln trenutek, me prešine.

Mrači se in jadrnico usmerimo v bližnjo marino. Za razliko od prejšnjih dni, dobimo prosto mesto. Veselim se tuša. Zazvoni moj mobilni telefon.

„...spustili so se s kanuji...ne vem, koliko...jih ne najdejo...prevrnili so se pri hidroelektrarni...koga ni..."

Komaj stojim. Sedem na pomol in s tresočo roko tipkam številke vseh, ki bi lahko bili tam. V glavi se mi sprehajajo številke, ki jih nikakor ne morem povezati v pravo kombinacijo. Zaslišim tuje glasove in se jim opravičujem za pomoto. Ne najdem miru. Vstanem. Hodim. Spet sedem.

Končno.

„Goran, si v redu?" Solze, žalost, zmeda, tema...prazno, prazno.

Bojana. Matej. Govorijo, a njihovi glasovi so pokošeni.

In jaz daleč. Želela sem domov. Takoj. Počutila sem se nemočno in brezmejno žalostno. Kakšna tragedija. Vsa izgubljena imena, ki imajo v mojem spominu obraze. Ki jih poznam vsaj na videz.

Ne morem misliti na nič drugega več.

Zjutraj odvežemo vrvi in se odpravimo proti Trogirju, kjer imamo avto.

Preberite še ...

· Zdravje

Kako dolgo še? Čakalne vrste se daljšajo, bolniki pa iščejo rešitve

Še vedno je morje, še vedno so veseli obrazi na jadrnicah, ki jih srečujemo, galebi še vedno razpirajo krila, sonce žge in diši po borovcih. A v mene se je prikradel rjav savski mulj, groza rečnih vrtincev, ki se jim je drznila po robu postaviti človeška roka. 

 Stopava po pesku na pokopališču. Tu sva za vseh trinajst. Tudi za Mirana, o katerem vedo povedati vsi, da je bil izreden človek. Za katerim je jokal moj B. Nekaj dni prej so se smejali na bazenu, kovali načrte za skupne projekte. In zdaj?

Res je, da ob tako tragičnem dogodku podoživimo tudi kakšno svojo izgubo. A vendar. Življenja mnogih ljudi bodo po tistem četrtku za vedno drugačna. Odraščanja mnogih otrok spremenjena. Dejstvo, ki ga ne spremeni nič - niti to, ali in kako je bil kdo v nekem trenutku nepreviden, niti to, kdo je za kaj odgovoren in zaslužen.

Morda je bilo res že vse povedano in vse zapisano. A nisem mogla ravnati drugače kot tako, da spišem nekaj vrstic. Zanje, za vse, ki jih boli, zase. Ker sem del tega „sveta", ker diham z njim, ker čutim in ker se zavedam, od kod prihajam. Včasih bolj kot to, kam bom na koncu odšla.

Na snidenje.