Kako malo je treba ljudem, da smo srečni.

Mojo znanko je pred dnevi pijani mož pretepel in ji je pri tem izbil dva zoba. Njene prijateljice so ob jutranji kavi dejanje takole komentirale: ''Še srečo je imela, da ji ni izpraznil cele čeljusti. Zgornje in spodnje.''

Kmet iz bližnje vasi se je prevrnil s traktorjem. Izpod njega so ga sosedje zvlekli z dvema zlomljenima rebroma, lažjim pretresom možganov ter z zlomljeno desno roko. Po vasi govorijo, kako je imel Jože srečo v nesreči, saj bi ga lahko traktor, ki je padel nanj, spravil s sveta.

Pred dnevi je zgorela hiša v Repičevi Dragi, ker je Mara Repičeva pozabila na mast v ponvi, ki jo je postavila na štedilnik, da bi možu pripravila kosilo. Hiša je zgorela do tal, gasilcem iz bližnjega mesta pa je uspelo rešiti hlev, ki bi se lahko vnel, saj  stoji le streljaj od hiše. Vaščani z Repičem na čelu so dali za pet maš, da bi se tako zahvalili za srečo, ki je doletela Jožiča, da se ni zaradi ženine nepazljivosti spremenil v pogorišče še hlev in živina v njem. ''Kakšna sreča!'' so vile babnice roke proti nebu.

Soseda Naceta sta zakrinkana moška oropala sredi belega dne. Odnesla sta mu denarnico z vsemi dokumenti in plačilnimi karticami ter dvanajst evrov, ki jih je skrival pred ženo, da ga ne bi bilo sram, ko bi prišel v pivski druščini na vrsto za plačilo špricerja ali dveh. Ko so njegovi pajdaši zvedeli, kaj so mu je zgodilo, so ga tolažili: ''Pusti vse skupaj. Imel si nepopisno srečo. Roparja bi te lahko celo ubila. Kaj je denar v primerjavi z življenjem!''

Neverjetno srečo je imela tudi moja soseda Bara. Na zdravniškem pregledu so ugotovili, da ji bo pomagala k ponovnemu zdravju le operacija želodca. Toda, ko so ji ga več kot polovico odstranili, so strokovnjaki v belem ugotovili, da je šlo za usodno napako: za zamenjavo vzorcev in da so ji odrezali popolnoma zdravo polovico želodca. ''Kakšna sreča: lahko bi ji odstranili cel želodec!'' so bili soglasni Barini prijatelji in znanci.

Preberite še ...

· Kulinarika

Ideje za božanske velikonočne sladice

Kot otrok, ki dobi novo igračo, je bil vesel in srečen krajan, ko so policisti našli njegov avto, ki so mu ga ponoči preprodajalci ukradli izpred hiše. ''Ne morem vam povedati, kako sem srečen,'' je hlipal in objemal policiste, med katerimi pa ni bilo nobene policistke. Možje v modrem so le debelo gledali: ne nazadnje so mu vrnili le to, kar je bilo njegovo. Le zakaj je potem tako srečen?

Po televiziji pogostokrat kažejo delavce, ki si ne upajo v kamero niti pisniti, čeprav jih delodajalec izkorišča, čeprav morajo delati v včasih nemogočih pogojih za minimalno plačilo. Največ, kar si upajo reči, je to, da ne bodo nič rekli, ker bodo sicer pristali na cesti in da so srečni, če dobijo vsak mesec – plačo.

Ja, sreča je res čudna gospa. In za nas Slovence pravijo, da nismo srečni, če nismo vsaj malce - nesrečni.