Stiska ali prevara?
Mene je lahko vreči na finto. Potrkaš na čustva, pa sem mehek. In prav to počno tisti, ki hočejo izmuzniti iz moje denarnice kak evro: povejo srce parajočo zgodbo, pokasirajo denar in izginejo v neznano, še preden se zavem, da so me nategnili kot smrkavca.
Evo primera.
Pred Kliničnim centrom v Ljubljani je pristopil k meni mladenič, ki je ostal brez denarja, brez dokumentov, brez vsega, a mora domov v Ribnico. Z avtobusom, za kar potrebuje denar, ki ga nima, ker so mu ga ukradli. Pa še bolan je povrhu. Zasmilil se mi je v dno duše. Dal sem mu, kolikor je potreboval, in že ga ni bilo več.
Čez mesec dni enaka zgodba in isti mladenič, ki bi šel rad domov v Ribnico, a nima denarja, ker so mu ga ukradli. Pa še bolan je povrhu. Toda tokrat poskus ni uspel. Ko je prevarantski berač ugotovil, da sem ga prepoznal, je krenil sto na uro k drugemu naivnežu. Z enako zgodbo, stegnjeno roko in z upanjem, da je naletel na človeka dobrega srca.
Ali pa ta primer.
Prizorišče je ponovno okolica Kliničnega centra. Ljubljana. Mlada ženska z dojenčkom v naročju in z receptom za zdravila, ki pa si jih ne more privoščiti, ker nima denarja. Otrok pa potrebuje tablete, sicer ne bo preživel. Tako hudo bolan je, ona pa je brezposelna, brez zdravstvenega zavarovanja, pa še fant, ki ji je naredil otroka, jo je zapustil. Malo je manjkalo, pa bi se razjokal ob njeni usodi. Preklel sem državo, ki ne poskrbi za take primere, življenje se mi je zazdelo kot lestev za v kurnik: kratko in zasrano, in ženski sem odštel denar, s pomočjo katerega bo lahko v lekarni dvignila nujno potrebna zdravila za svojega hudo bolnega dojenčka...
Čez pol ure sem njo in njeno »umirajoče« dete videl v bifeju, kamor sem vstopil, da bi si kupil sendvič, kajti od lakote, ki je bila posledica dolgega čakanja na pregled, se mi je pričelo temniti pred očmi. Še pred kratkim zaskrbljena mati z receptom za zdravila za svojega hudo bolnega otroka je pila pivo za moj denar za šankom, z razigranim in nasmejanim detetom pa se je igral zaraščeni fant. Še najbolj bolan in ubog sem bil videti najbrž jaz, kajti natakarica me je, še preden sem dobro vstopil, vprašala, če bom kozarec hladne vode...
Kakšne krike za pomoč človek prejme šele po medmrežju. Poglejmo samo primer:
Starši prosijo denar za nujno potrebne operacije svojih bolnih otrok, ki jim lahko pomagajo le v tujini, za kar pa sami nimajo denarja. Njihov edinček ima na voljo le še nekaj dni življenja, če mu ne bodo priskočili na pomoč dobri ljudje. In med te dobre ljudi najbrž pomoči potrebni štejejo tudi mene, sicer mi ne bi pisali. Si mislite, kakšnega moralnega mačka imam, ko hladnokrvno zbrišem takšno sporočilo, kajti polovica moje dobrote mi govori, da gre za nateg, druga polovica pa, da morda le ni temu tako. Da mogoče le ne gre za goljufijo in nesramnost pošiljateljev pošte, ki bi z najnizkotnejšimi lažmi o težavah svojih otrok radi prišli do delčka mojega penzionerskega denarja. Saj veste: oglasi se črv dvoma, ki vrta: kaj pa če je vse to le res. Če otrok res potrebuje pomoč in bi mu z nekaj podarjenimi evri lahko rešil življenje?
A kako naj vem, kdaj gre za stisko in kdaj za prevaro? Kako naj vem, kdaj kdo prosi, kdaj kdo berači, ker resnično nima drugega izhoda, in kdaj gre za blef?
Nemalokrat me je že mali Rom prosil denar za sendvič, z njim pa si je kupil cigarete ali alkohol.
A tudi mladenič, ki bi se rad odpeljal v Ribnico, se je verjetno z naberačenim denarjem zadeval kje v kakšni kleti.
A dobrota je sirota. In če bi bil človek vedež, ne bi bil revež.
