##IMAGE-2575796##

Ljudje se tudi vsega hudega hitro navadimo. Skoraj ne trznemo več, ko povzemamo policijska poročila in poročamo o družinskem nasilju. Ko je žrtev z otroki spet bežala pred nasilnežem. Ponavadi pijanim. Ko pa se to dogaja takorekoč vsak dan ... 

V Sloveniji je 13 tako imenovanih varnih hiš, kamor se lahko zatečejo ženske, žrtve domačega nasilja (ena v Mariboru je namenjena tudi moškim). Tudi na območju Dolenjske in Bele krajine je ena varna hiša. Odprli so jo poleti leta 1999 in do minulega decembra je nudila zatočišče 160 ženskam in 170 otrokom. Te podatke nam je povedala vodja naše varne hiše Bernarda Matekovič in dodala, da lahko v njej ponudijo zatočišče petim ženskam hkrati, izjemoma, če so razmere res hude, pa uredijo (le za nekaj časa) tudi sobivanje. Trenutno so v njej štiri ženske s sedmimi otroki.

Bivanje v varni hiši ni povsem brezplačno. Treba je plačati res da minimalen, a vseeno prispevek (okoli 64 € mesečno) za pokrivanje režijskih stroškov. Če ženska denarja nima, to pokrijejo z lastnimi sredstvi, ki jih pridobivajo prek razpisov in z donacijami. 

''Fizičnega nasilja ni težko prepoznati in vsaka ženska ga prepozna, a (pre)mnoge ne storijo nič, da bi prekinile takšen odnos. Za odhod se odločijo šele, ko so povsem na dnu, ali pa ko jih otroci prosijo – mami, pojdimo drugam.'' Tako nam je pripovedovala Bernarda Matekovič in dodala, da je mnogo težje prepoznati psihično nasilje (tudi spolno nasilje je), ki se praviloma začne že na začetku partnerske zveze, ko dekle oziroma mlada žena še misli, da gre dejansko za ljubezen (moški je ljubosumen, nadzoruje partnerko ...) ''Ko ženska končno dojame, da gre za nasilje, hoče skoraj vedno najprej spremeniti nasilneža, ker misli, da je takšen zato, ker sama ni dovolj dobra (v kuhinji, družbi, postelji). Seveda se tedaj še ne zaveda, da se nasilneža ne da spremeniti, spremeniti se mora sama.''

Žrtev nasilja ne upa biti doma, pa čeprav ima po zakonu možnost, da nasilnega partnerja izseli v roku 6 mesecev. Strah, da jo bo še naprej mučil, morda celo ubil (tako namreč grozi), jo odvrne od namere, da bi sprožila sodni postopek. Poleg tega so sodni mlini počasni, nasilje pa je težko dokazati. In za povrh so tudi kazni smešno nizke, najpogosteje jo nasilnež odnese s pogojno kaznijo.

Tako ženski mnogokrat ne ostane drugega, kot da zavrti 031 393 614 in se preseli v varno hišo. ''Prvi mesec dni ji damo časa, da se vsaj malo umiri. Po tem obdobju jo vključimo v naše delavnice, kjer izve vse, kar mora vedeti. Od tega, kako dobiti socialno finančno pomoč, do tega, kako uresničiti svoje pravice. Žrtev mora vse narediti sama, mi ji samo pomagamo z nasveti,'' je še pripovedovala Bernarda Matekovič in izpostavila, da je v Novem mestu precej hudo, ker ni na voljo neprofitnih stanovanj.  

Ko smo jo povprašali, kaj vse bi bilo treba na tem področju še storiti, je rekla, da bi morala država vzpostaviti povsem drugačen sistem, korenito povišati kazni in zagotoviti prednostno ter predvsem hitrejše sodno reševanje primerov nasilništva. ''Najbolj srečna ženska bi bila, pa čeprav bi izgubila službo, če varnih hiš ne bi več potrebovali,'' nam je še zaupala. Bojimo se, da Bernarda te sreče ne bo doživela, čeprav ji jo močno privoščimo.

V prispevku smo pisali le o ženskah. V minulih letih se je menda le en moški z našega območja zanimal za sprejem v varno hišo, pa so ga napotili v Maribor. Moških klicev je bilo sicer več, a šlo je, kot pravi Bernarda, za šaljivce, ki so po telefonu spraševali, če sprejmejo tudi njih, ker so slišali, da so tam dobre ženske. Slaba šala!

Še to. Stavek v naslovu je napisala ena od mamic, ki je tudi našla zatočišče v varni hiši.