VIDEO: Študijski center za narodno spravo - Pričevanje interniranca Jožeta Gorenca

##IMAGE-3025687##
Vabimo vas k poslušanju pričevanja Jožeta Gorenca, rojenega leta 1933 v vasi Mali Podlog pri Krškem. Kot osemletni deček je bil skupaj z družino izgnan iz domovine in odpeljan v delovno taborišče v Nemčijo. Štiri leta je bival po več taboriščih, kjer je opravljal različna dela in tam pustil najlepša otroška in mladostna leta. Očeta je izgubil že pred drugo svetovno vojno, ko mu je bilo komaj dve leti.
Iz Jožetove vasi, ki je štela blizu 120 vaščanov so bili izgnani skoraj vsi prebivalci. Postali so del velike reke izgnancev v tretji rajh in se odpravili na pot večletnega bivanja po nemških taboriščih. Tudi Gorenčevi so morali v izgnanstvo, vsi, razen najstarejše sestre, ki je takrat delala v Ljubljani. Vlak jih je odpeljal iz Rajhenburga, preko Maribora in Dunaja do taborišča v Nemčiji.
Jože in družina so bili v času štiriletne vojne nastanjeni v petih delovnih taboriščih. Pogoji za življenje so se od taborišča do taborišča razlikovali. Jetniki so morali delati, prehrana je bila slaba, opustiti so morali tudi šolanje. Jože je bil nekaj časa pastir, raznašal je časopise, sicer pa se je družil z otroki iz taborišča. Njegovi spomini na taboriščna leta so trpki in boleči, med ljudmi pa je srečal tudi razumevanje in sočutje. Interniranci so se odpravili na pot proti domu 7. maja 1945. Potovali so preko Češke, Madžarske, Srbije in Hrvaške. Domov so prispeli na kresni dan, 24. junija 1945.

Povojna komunistična oblast z interniranci ni bila prizanesljiva. Težko življenje se je nadaljevalo tudi v teh letih, preživljali so se z nabiranjem gozdnih plodov. Pomoč so jim nudili bližnji sorodniki, ki so jim priskrbeli nekaj dodatne hrane. Jože je leta 1949 končal nižjo gimnazijo. Študij je nadaljeval na srednji tehnični šoli v Ljubljani, potem pa se je zaposlil v Litostroju. Prestano trpljenje ga je utrdilo v prepričanju, da se lahko pravična družba gradi le na poštenju in delavnosti vsakega posameznika. Na neresnici in izkoriščanju ne more uspeti noben sistem, zato zaključuje z besedami: »Socializem je lepa beseda, če ga ne poznaš, če pa ga doživljaš praktično, se pa teorija in praksa zelo razlikujeta.«