Zadnje slovo od Kristijana Janca
Na Studencu je bilo danes mirno in tiho. Kot da v kraju ni prebivalcev. Pa so bili in ne samo domačini, bili so iz Posavja, Dolenjske, Bele krajine, vse Slovenije. Ves dan so se nemo zgrinjali k mrliški vežici ob cerkvi brezmadežne Marije, kjer so se z bolečino v dušah poslavljali od svojega župana, poslanca in predvsem prijatelja Kristijana Janca.
Ni mogoče govoriti o številu, bili so enostavno vsi, ki so ga imeli radi, ki so ga spoštovali, ki so verjeli v njegovo delo. Ob slovesu so spregovorili predsednik državnega zbora France Cukjati, podžupan Srečko Ocvirk in krški župan Franci Bogovič. Bili so enakih misli in beseda se jim je tresla, ko so se spominjali predvsem prijatelja in šele nato človeka, ki je uresničil življenjsko delo - elektrarne na spodnji Savi. Poudarili so, da je imel na vsem svetu najraje svojo družino, ki pa ji je posvečal najmanj časa, tega je posvečal svoji ideji, svoji Sevnici. Bil je človek z veliko začetnico, ki je premišljeval samo o tem, kako pomagati predvsem drugim, kaj storiti, da bo občina v ponos občanom. Uspelo mu je, in ko je hotel veselje ob tem uspehu deliti s prijatelji, je še danes vsem nerazumljiva usoda posegla v veselje in ga spremenila v neizmerno žalost.
Ob teh besedah je na studenškem pokopališču začelo rahlo deževati, kot bi bilo tudi silam narave žal za tisto, kar se je zgodilo usodnega četrtka. Danes bi Kristijan praznoval rojstni dan in lepo bi bilo, po deževju se je razjasnilo in čez nebo se je dvignila prelepa mavrica. Kristijanu v slovo.
Žalno slovesnost je vodil novomeški škof Andrej Glavan, v množici, ki se je prišla poklonit njegovemu spominu, so bili mnogi njegovi strankarski kolegi, drugi člani državnega zbora, številni župani in županje, pa tudi ljudje, ki ga sploh niso poznali, so pa vedeli zanj in za njegova dela. Vedeli so, da je pošten in delaven, vedeli so, da mu je mar za vsakega, ne glede na to, kaj je in kaj dela. Bil je ljudski človek in tudi zato tako priljubljen.
In medtem, ko so žaro spuščali v grob in je donel zvok trobente, je tam doli tekla Sava, mirno tekla, kot da se ni nič zgodilo. Ljudje pa so stali, molčali in jokali ...
Pogrebni govor Franceta Cukjatija
Življenjepis Kristijana Janca
Pogrebni govor Franca Bogoviča
