Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Kot da bi se vse dogajalo danes, mi je ostal živ, večen spomin na 2. svetovno vojno in na 19. avgust 1942, ko so italijanski fašisti požgali našo vas Zapudje. Bilo mi je komaj šestnajst let. Zjutraj sem gnala živino na pašo. Sredi vasi je stala gruča partizanov in imeli so pred seboj že odrtega vola. Gonim živino naprej in srečujem partizane. Nad vasjo zagledam vojake, kako se skrivajo izza skalovja, tudi psa so imeli s seboj. Stojim in začudeno gledam, saj to vendar niso naši, vsi imajo zelene obleke, bilo jih je okrog petdeset. To so bili italijanski vojaki.

Živino sem pustila samo in pričela bežati proti domu. Naenkrat so začeli strašno streljat, partizani so odgovorili, a so se umaknili v gozd, ker jih je bilo premalo za boj. Krogle so švigale okrog mene. Vsa prestrašena in opraskana po nogah in obrazu sem pritekla domov. Komaj sem povedala, da nas napadajo Italijani, mi je že bil zelenec v črni srajci za hrbtom. Izgnal nas je iz hiše, mene, brata, očeta, mamo, staro mamo in starega očeta. Po hiši je polil z bencinom in prižgal. Pred hišo smo stali in prestrašeno gledali, kako je ogenj bruhal čez okna, niso nam pustili, da bi si vsaj obleko rešili. V eni uri je bila vsa vas v enem velikem ognju.

Zbrali so ostale vaščane, 23 mož in fantov ter štiri dekleta. Gnali so nas s seboj, a še med potjo, pod vasjo, je pod streli padlo osem vaščanov, med njimi tudi moj devetnajstletni edini brat Štefan. Ko so padali rafali, smo se v strahu razbežali po grmovju, stisnila sem se med drevesa, a me je fašist našel in pognal za ostalimi. Nadaljevali smo pot proti Vinici, kjer so nas zaprli v neko klet, čez dve uri pa nas postavili pred zid, pred nas pa mitraljez in tako smo čakali, kaj bo z nami. Nato je oficir zakričal - komunisti naprej! Nismo vedeli, kam nas peljejo in ali bomo še živi. Tolmač nam je rekel, da če se bo oglasil en strel na njihove vojake, nas bodo vse postrelili.

Prišli smo v postojanko na Sinji vrh. Zaprli so nas v klet in nas posamično zasliševali, tudi jest nam niso dali, češ, da bomo itak ustreljeni in je škoda hrane za nas. Začeli so kričati na nas in nas brcati, naj se gremo umit, da gremo vsi v Italijo. Ena od deklet je rekla, da za v Italijo je dobra, a vojak jo je razumel, skočil do nje in jo pošteno zbrcal. Pripeljali so kamioni, naložili so nas na njih in nas odpeljali v Črnomelj v barake in nazaj v zapore. Ponovno so nas zasliševali, saj so hoteli na vsak način dokazati, da so nas ujeli v gozdu in da smo bili oboroženi. Može so odpeljali v taborišče na Rab, nas dekleta pa po nekaj dneh izpustili domov.

Žalosten je bil pogled na vas, vse je bilo v pepelu. Vas je ostala brez moških rok. Žene in matere so pokopale svoje može in sinove na vaškem pokopališču v skupni grob. Po vasi so pobirale zoglenele prašiče, pobite krave in vole. Začeti je bilo treba živeti čisto iz nič. Spali smo v stari kašči, ki je ostala cela, in korak za korakom postavljali domačije pokonci. Še tesneje smo se povezali s partizani in naprej delovali proti okupatorju.

To je bil za našo vas eden najhujših, a nikoli pozabljenih spominov!!

Marija Gorše-Fortun