##IMAGE-3047031##

Zadnje čase se velikokrat ustavim pred mojo knjižno polico in brskam med knjigami ter izbiram, katero bi prebrala. Rada se vračam h knjigam iz mojega otroštva in mladosti, da jih še enkrat preberem. Pa saj pravijo, da ko človek pride v leta postane malo otročji. Nisem jezna na ta izraz, kvečjemu vesela, saj me branje teh knjig resnično vrne v moja najzgodnejša leta.

Tako sem neki dan slučajno izbrala knjigo Lukec in njegov škorec pisatelja Franceta Bevka. Takoj sem se spomnila, da letos mineva 50. let od njegove smrti in zdelo se mi je prav, da z branjem počastim njegov spomin.

France Bevk je bil rojen 17. 9. 1890 v Zakojci pri Cerknem v revni bajtarski družini in umrl 17. 9. 1970 na svoj 80. rojstni dan v Ljubljani . Ne bom govorila o njegovi celotni življenjski poti, omenila bi samo najpomembnejše trenutke njegovega življenja.

Že zelo mlad je pokazal veliko zanimanje za branje in knjige in kot 16. letnemu fantu je revija Domači prijatelj objavila njegovo prvo črtico Vstajenje. Sledil je svojemu življenjskemu cilju – pisanju in nam zapustil številne povesti, novele, drame, črtice, pesmi. Bil je eden najbolj ustvarjalnih slovenskih pisateljev. Njegova dela nas večinoma popeljejo med revne Tolminske kmete in njihovo težko delo in boj za preživetje.

Njegova najbolj znana dela za mladostnike so Lukec in njegov škorec, Pastirci in Pesterna, za odrasle pa naj omenim samo Kaplan Martin Čedermac, Med dvema vojnama, Črna srajca . . . Zgodbe se dogajajo na Slovenskem primorju, po samotnih hribovskih kmetijah po Cerkljanskem in Tolminskem.

Ker se je vedno upiral nasilju, zasužnjevanju in tudi izbrisu slovenskega naroda seveda to fašistom ni bilo všeč in je bil zaradi tega večkrat zaprt ali pa v hišnem priporu. Prav tako pa je vedno pisal in govoril proti vojni. Vendar ga to ni zlomilo in je vsakokrat ko je bil izpuščen iz zapora nadaljeval svoje poslanstvo. Pisal je iskreno in resnične dogodke.

In tako sem izbrala njegovo knjigo Lukec in njegov škorec, ki jo bom prebrala kot prvo in me bo spomnila na čase otroštva in mladosti, na čase, ko so morali naši ljudje v svet s trebuhom za kruhom, da so nekako preživeli družino, ki je ostala doma na skopi zemlji. Včasih pa se je tudi odločila, da mu sledi. Spominja me na današnje čase, ko naši ljudje ostajajo brez zaposlitve in se cele družine selijo v tujino, ki jim to nudi in kljub temu, da vsi govorijo, da se bodo nekoč vrnili, se to ne zgodi. Tako izgubljamo pridne delavce in slovenski otroci pozabljajo na svoj jezik, saj hodijo v šolo s tujim jezikom. Knjiga pa tudi lepo prikaže izjemno prijateljstvo človeka in živali. Skoraj, skoraj, da danes to pogrešamo.

Zdi se mi, da današnja mladina ne posega dovolj po njegovih delih, mogoče zato, ker jim taka revščina kot je bila nekoč in takšen način življenja ni poznan, ni jim blizu ali pa so že preveč in pregloboko vpeti v ta napredni in tehnično razviti slog življenja. Škoda, saj je tudi tako življenje v pomanjkanju in revščini ter garanju del naše zgodovine in prav bi bilo, da ne gre v pozabo.

Za konec pa še besede Franceta Bevka, ki so mi izredno všeč: »Knjiga je kot luč – prebereš jo, da sveti v tebi.«