Arhiv Lokalno.si

V četrtek, 17. 11. 2011,  se je na OŠ Bizeljsko odvijal zelo zanimiv  dan, kajti na šolo je prišel svetovno znan in priznan fotograf in popotnik Arne Hodalič. Učencem in učiteljem je predstavil nadvse zanimivo Indijo in spoznali smo njene lepote, pa tudi njena neizmerna nasprotja. Obiskali so nas tudi poznavalci Indije in učiteljicam pomagali popeljati otroke v svet Indije.

Potem smo se odpravili v delavnice, v katerih smo na mnoge načine spoznavali indijsko kulturo. Učenci prve triade so imeli jogo, izdelovali indijskega slona ter mandale. 4. in 5. razred je izdeloval tradicionalna indijska oblačila SARIJE. Učenci so se učili tudi o prebivalstvu in verah Indije – o hinduizmu in izdelali so plakat. Učenci so prikazali indijsko poroko tako, da so si nadeli sarije, posebej lepo na indijski način oblekli nevesto, ženina in svate ter nato še zaplesali ob indijski glasbi. V kulinarični delavnici so kuhali in pekli znane indijske jedi – samose, čapatije, halvo in zelenjavni čatni. Učenci so igrali tudi šah, saj ta kraljevska igra prihaja iz Indije. V novinarski delavnici smo naredili intervju z Arnejem Hodaličem in ga spraševali  o njegovem življenju. V glasbeni delavnici so igrali na različna indijska glasbila in se naučili indijsko pesem, katero so nam na koncu tudi zapeli. Pri jogi so se učenci sproščali in umirjali um. V literarni delavnici pa so brali pravljice in risali.

Na koncu smo se vsi zbrali v telovadnici in predstavili, s čim smo se ukvarjali in kaj smo naredili. Bilo je res kaj videti, pa tudi slišati in okusiti. Tako smo doživeli to posebno deželo Indijo.

Anja Kastner, 8.razred OŠ Bizeljsko

Arne Hodalič je svetovno znan in priznan slovenski fotograf, pa tudi pripovedovalec zgodb in svetovni popotnik. Že v času študija se je začel ukvarjati s fotografijo in leta 1987 postal poklicni fotograf. Od tedaj se aktivno ukvarja s fotografijo doma in po svetu. Potem ko je nekaj časa živel in deloval v tujini, se je leta 1996 vrnil v Slovenijo. Od leta 2006 je urednik fotografije pri slovenski izdaji revije National Geographic, deluje pa tudi kot predavatelj fotografije na Visoki šoli za fotografijo. Njegove fotografije so bile objavljene v skoraj vseh pomembnejših svetovnih in domačih časopisih in revijah, imel pa je tudi že številne fotografske razstave tako doma in po svetu.Poleg tega, da je fotograf, je Arne Hodalič tudi avtor in soavtor številnih knjig, ukvarja se z dokumentarnim filmom, veliko časa pa posveti humanitarnim projektom. Za slovensko izdajo revije Elle je o tem povedal: ''Verjamem v človekoljubnost. Ne verjeti pomeni izgovarjati se pred samim seboj in to je tipično slovenceljsko''.

V novinarski delavnici, ki je potekalav okviru kulturnega dneva na OŠ Bizeljsko, smo učenke z njim naredile intervju.

Kako se vam zdi na naši šoli? Ste že kdaj bili v naših krajih? Ali bi si tukaj želeli fotografirati?

Premalo sem videl, da bi rekel ampak je pa krasna šola in velika. Lepša od tiste, v katero sem hodil jaz. Res pa, da je takšna megla, da ne vidim, kakšna je okolica. Bil sem že tukaj, ampak dolgo nazaj, da se sploh več ne spomnim. Če hočeš priti do Bizeljskega, moraš priti zaradi nekoga ali česa. Če bi tukaj fotografiral, bi zagotovo nekaj, kar je povezano z vinarstvom, kot na primer kleti, kletarstvo, trgatev … Nekaj v zvezi z ljudmi, vsekakor.

Kakšni so vaši spomini na šolo?

Lahko bi rekel najslabši možni. V bistvu so me imeli za najslabšega učenca, pa sploh ne vem, zakaj. Pri vedenju sem skoraj dobil oceno ena, ampak so mi oceno zvišali na dve. Še zdaj ne vem, zakaj me niso marali. Nisem se pretepal, bil sem nežen fant, a nisem bil zares vklopljen v šolo, v sistem. Ocene sem imel normalne. Ob 40. letnici šole so me poklicali, da napišem nekaj izkušenj o šoli, ker so me izbrali za enega izmed šestih najbolj uspešnih dijakov te šole. Potem sem napisal, kako so me maltretirali, pa so objavili.

Kakšne so bile vaše sanje v otroštvu?

Najprej sem hotel biti kip, ker mu ni treba delati nič. Zdaj je pa ravno obratno, vstajam ob štirih, petih. Včasih delam tudi po 15 ur na dan. Konec osemletke pa sem hotel postati jadralec. Služil sem denar s študentskim delom, že med študijem sem si doma naredil jadrnico. Pri 24 letih sem diplomiral in postal samostojen.

Preberite še ...

· Kulinarika

Preprost trik za brezhibno čisto kuhinjo

Imate doma kakšnega hišnega ljubljenčka?

Ja, mačko. Z njo ni veliko dela. S psi se ne razumem. Psi me nekako ne marajo, jaz pa njih tudi ne. Ko sem bil mlajši, mi je pes skočil na vrat. Saj sem ga tudi jaz malo dražil. Za vse življenje se mi je vtisnilo, ni bilo prijetno. Mačke imam raje, ker so bolj neodvisne. Pes zahteva odgovornost.

Kaj bi počel, če ne bi bil fotograf?

No, jaz sem že enkrat zamenjal poklic. Bil sem jadralec. Blazno veliko denarja smo takrat zaslužili, imel sem prvo čartersko jadralsko firmo z Jakopcem, potem pa me je ta poklic začelo dolgočasiti. Z denarjem sem si kupil fotografsko opremo, začel fotografirati in prvič odšel v Indijo.

Kateri so vaši najljubši športi?

Najljubše mi je potapljanje, seveda z jeklenko. Že od svojega petega leta sem se potapljal, ko še nisem znal plavat, pa so se vsi bali zame, da mi bo plavutka padla z nog in bi se utopil. Potapljal sem se, preden sem splaval. Zdaj pa gorsko kolesarstvo in jamarstvo, seveda. V zadnjem času manj, ampak še vedno.

V kateri državi vam je bilo najlepše?

Ni odgovora na to, ker je za nekoga lepše tam, za koga kje drugje … Ne hodim pa po svetu kot turist. Ampak če bi me pa zdajle vprašali, kam bi na primer najrajši šel, bi vam odgovoril: v Indijo. Če pa bi se moral kdaj izseliti iz Slovenije, bi si izbral Južno Avstralijo, tam je lepo, pa v Novi Kaledoniji.

Kakšno zvrst glasbe poslušate?

Uuu, to pa vse razen rapa in techna. Torej rock, ker sem ga poslušal že kot najstnik, zdaj na stara leta pa tudi klasiko, tudi jazz, vse razen rapa. Pa popa tudi nekako ne maram, ker mi je zlagan. Ko boste starejši, boste razumeli, kaj to pomeni. Pop glasba je danes investicija v glasbenika, produkt korporacij, zadaj je denar , ne iskrenost. To je vse zlagano. Ljudi, ki bi danes iz srca peli, je zelo malo, še sploh v pop glasbi. Včasih je bilo drugače. Vsi znani pevci v šestdesetih letih so že pri dvajsetih umrli zaradi drog itd., ne zato, ker bi se hoteli ubit, ampak zato, ker so to glasbo res iz srca imeli radi in so enostavno pregoreli.

Koliko jezikov govorite?

Srbohrvaško tekoče, do te mere, da me včasih vprašajo, s katerega konca Hrvaške sem, potem je tudi francoščina, ki jo tudi zelo dobro govorim, saj se po francosko pogovarjam s svojim sinom, angleško super, italijansko kar dobro razumem in govorim, nemško pa tudi kar dobro.

V katerem letnem času pa najraje fotografirate?

Težko rečem, ker ne delam samo zunaj, saj najraje fotografiram ljudi. Ne razmišljam o letnih časih, ampak o tem, kakšna bo zgodba.

Od kod odločitev za fotografiranje?

Tega ne veš niti sam. Nekaj te začne zanimat, potem si vedno bolj notri in potem si čisto notri. Potem gre kar samo od sebe.

Študirali ste biologijo, zdaj pa imate doktorat?

Ja, diplomiral sem biologijo, nikoli pa nisem delal kot biolog, očitno sem se zmotil. Pri sedemnajstih se je težko odločiti, to je največja težava človeškega življenja. Če bi šel danes študirat, bi šel kaj iz humanistike, zgodovine, umetnostno zgodovino, sociologije … nekaj v tem smislu, ker me to danes bolj zanima. Naredil pa sem doktorat iz fotografije na ALU, ker sem to potreboval kot predavatelj na visoki šoli za fotografijo. Važno je razvijati v sebi, kar te res veseli.

Galerija

Arhiv Lokalno.si