Berger in Pipan obiskala gimnazijce
Včeraj je bilo na novomeški gimnaziji prijetno druženje, ki ga je pripravil bralni krožek Bibliofil, ki ga vodi profesorica slovenščine Suzana Krvavica. Krožek deluje že osmo leto, namenjen pa je dijakom - ljubiteljem knjige in vsem tistim, ki radi spoznavajo režiserje, igralce in sploh kulturne delavce. Mentorica Suzana Krvavica pravi, da je v krožku žal vsako leto manj dijakov, to pa zato, ker je na gimnaziji veliko drugih dejavnosti, ki mlade bolj pritegnejo. Kljub temu pa je bila včeraj gimnazijska knjižnica dobro obiskana. Gostili so bivša dijaka, danes znana gledališka režiserja in ravnatelja Janeza Pipana (SNG Drama- Ljubljana) in Matjaža Bergerja (Anton Podbevšek Teater - Novo mesto).
Gostoma pa je poleg omenjenega še marsikaj skupnega. Oba sta v dijaških letih urejala gimnazijsko glasilo Stezice, oba imata odklonilen odnos do komercialnega gledališča, oba sta naključno zašla v gledališke vode. Janez Pipan je gimnazijo obiskoval v letih 1971 - 1975 in je nameraval študirati primerjalno književnost, Matjaž Berger pa od 1978 do 1982 in je po maturi že poslušal predavanja iz filozofije. Včeraj sta bila zanimiva in iskriva pripovedovalca.
Janez Pipan in Matjaž Berger- oba nista imela namena iti na AGRFT, pa vendar, kako je prišlo do tega?
Janez Pipan: No, precej po naključju. Skratka, jaz sem v sebi že nosil neko radovednost do gledališča v času, ko sem bil na gimnaziji. In ta radovednost se je seveda intenzivirala ob vsakem možnem obisku gledališke predstave. Teh je bilo sicer zelo malo takrat. Ob vsaki priložnosti. Ampak nekako pa sem imel zelo veliko spoštovanje do tega, takorekoč nič nisem vedel o gledališču, slabo sem ga poznal. Spremljal sem ga pravzaprav samo preko nekaterih revij, ki so takrat objavljale informacije o gledaliških premierah, recimo Mladina tedanja, pa Stop. Se spomnim, v Stopu so bile takrat še reportaže o gledaliških premierah in podobno. In seveda, sem bil radoveden in me je mikalo. Potem sem na koncu gimnazije celo uprizoril neko igro s kolegi in v njej nastopil in to je bila moja edina, recimo amaterska režija, ampak popolnoma obupna in skratka, če se spomnim tega, bi najrajši to izbrisal iz svojega življenja (smeh). Potem pa na koncu gimnazije, po maturi že, sem se v hipu, v nekem trenutku odločil, da se vendarle prijavim na sprejemne izpite. In, ne da bi resno računal na to, potem sem bil sprejet. In, seveda, ko sem bil sprejet, potem poti nazaj ni bilo več.
Matjaž, vi ste že ukvarjali s filozofijo, pa vas je potem preusmerilo.
Matjaž Berger: Ja, predavanja Mladena Dolarja, Slavoja Žižka, Božidarja Debenjaka o Brechtu, brechtovskem principu, so potem nekako naredila en ključen premik, kako to... kako pač tega Brechta dejansko misliti v pogojih gledališča in v pogojih dejanskosti. Tako da sem potem se lotil pač cele te poti, ki je pred nami. V bistvu, kot je bil rebus Brecht na začetku, za mene je to enačaj, Brecht je enako teater, tako da je za mene še vedno rebus, sedaj, ko smo že nekaj njegovih komadov tudi postavili in tako naprej.
G. Pipan, za igralce pravijo, da jim je določena vloga pisana na kožo. Kaj pa režiserji? Tudi imate žanre, ki vam bolj ležijo?
Ne vem, jaz sem pač tiste vrste režiser, ki sem vedno nekako sam izbiral komade, ki sem jih uprizarjal. In mislim, da nisem nikoli režiral kaj takega, kar mi ne bi ležalo oziroma da ne bi v tem našel nekega izziva, neke provokativne misli, neke ideje, ki me je potem vodila pri uprizoritvi. Skratka, nikoli nisem bil režiser v smislu, da bi pač režiral vse, kar bi mi kdo ponudil, ne. Ni mi bilo treba delati na ta način in imel sem srečo, da sem prišel v Mladinsko gledališče v njegovih zvezdnih časih in da sem bil del nekega dogajanja, ki je seveda potem vplivalo na celotno življenje gledališča v Jugoslaviji tedanji. Tako da, bi težko rekel... zagotovo režiser, ki se zelo poglobljeno in zelo temeljito in, seveda, v skladu z nekimi estetskimi načeli ukvarja s svojim poklicom, najbrž ne more delati drugače. Ne more se ozirati na, bi rekel, žanrsko raznolikost. Ne more tehtat, kaj mu je blizu in kaj mu je manj blizu, ampak mora ustvarjati v skladu z nekimi svojimi pogledi na svet in v skladu z nekimi svojimi estetskimi, recimo, principi.
Matjaž, tudi vi ste zaznamovali Mladinsko gledališče v Ljubljani. Vas mika, da bi se še kdaj vrnili?
Saj, saj se vedno vračamo na isto mesto v vesolju, kot je rekel enkrat en znani psihoanalitik. Jaz mislim, da bo Anton Podbevšek Teater leta 2010 delal v koprodukciji s Slovenskim mladinskim gledališčem in ne vem, če bo to povratek, ker mogoče pa bo odprl neke elemente, ki niso ravno tipični za obe gledališči, ne. Tam je nek načrt, da bi uprizorili Kralja Lera v različnih gradovih slovenskih in... tako da zanesljivo se povezujemo z vsemi teatri, ki so angažirani, ki so eroditski, ki so -tako kot je Janez govoril o liku režiserja, ki koplje in raziskuje- tako so vsi drugi dobrodošli v povezavah z Anton Podbevšek Teatrom in vidim v tem nekaj zelo produktivnega za obe strani.
No, veliko ljudi je dobesedno srečnih, da ste v Novem mestu, slišati pa je -šel bom na temo o vzgoji gledalcev, obiskovalcev gledališča- no, včasih nekateri pravijo: ''Berger je težak, Bergerja ne razumem.'' Ampak gredo gledat, to je pozitivno. Kaj jim svetujete?
Matjaž Berger: Da naj gledajo predstavo.
G. Pipan, vi ste režijo sedaj dali malo na stranski tir. Kaj je bolj zahtevno, biti ravnatelj ali biti režiser?
Zahtevno je eno in drugo. Če delo opravljaš zares, seveda si izčrpan, utrujen in nekako tudi izpraznjen po vsakem dejanju. Tako po režiji kot po, recimo, eni gledališki sezoni, v kateri je 10 ali 12 premier, ki jih je treba produkcijsko, umetniško in promocijsko, seveda, izvesti na najboljši možni način. Gre za dve obliki, dva vidika kreativnosti, kjer pa sta cilja popolnoma druga, ne. Pri vodenju, pri umetniškem oz. celostnem vodenju gledališča gre vendarle za ustvarjanje nekega organizma, institucije, neke gledališke poetike tudi, ki se formira s sinergijo neštetih sodelujočih. Predvsem, seveda, na prvem mestu umetnikov, in seveda ki ima za cilj, da vzpostavi v nekem družbenem, kulturnem kontekstu nek dogodek trajne vrednosti. To je vendarle tisti presežek, ki ga režija ene predstave ne zaznamuje v tolikšni meri. Čeprav je, seveda, včasih tudi ena predstava, seveda, ima ta, bi rekel, velikanski vpliv lahko na vse. In spremeni neke poglede v temeljih, jih obrne, postavi na glavo itn. Ampak pri ustvarjanju gledališkega programa, je pa to pravzaprav, ta namen že v osnovi, v izhodišču. In temu je treba potem slediti pri oblikovanju. Tako da to je menedžment, nek inženiring, kot se to danes reče, ki je izjemno kompleksen in, seveda, tudi težko obvladljiv.
Čez 14 dni bomo doživeli vašo premiero v Novem mestu...
Matjaž Berger: Gre za Hamleta 60 minut v režiji in konceptu Nane Milčinski. Pričakujem eno radikalno analizo, zakaj ja ali ne uprizarjat Hamleta oz. kaj so obča mesta oz. kaj niso. In pričakujem en vrhunski gledališki dogodek.
Samo še eno vprašanje obema. Doživimo premiero, doživimo reprizo, toliko in toliko ponovitev in potem nekje lahko, zakaj pa ne, pade malo koncentracija in predstava ni več tisto. Samo ena predstava morda je takšna. To režiserja razjezi, razbesni ali razume?
Janez Pipan: No, včasih ga najbrž tudi razjezi lahko, ne. Seveda vsaka predstava je vedno znova unikatna, je neponovljiva. Nobena ponovitev gledališke uprizoritve ni enaka prejšnji in lahko se zgodi, seveda, da je neka osnovna energija predstave popolnoma drugačna, kot je bila mišljena, v ponovitvi. Seveda, konec koncev, na to vplivajo tudi gledalci. Ampak to je pač gledališče, takšno je in gre, seveda, samo za to, da vsakdo opravi svoje delo maksimalno odgovorno in profesionalno, če se že kaj drugega sem in tja ponesreči.
Še dodatno vprašanje za vas g. Berger: Koliko lahko igralec sodeluje pri vaši režiji?
Pri moji osebno? Zelo veliko, lahko je zelo angažiran in zelo raziskovalen in to je sploh motiv mojih projektov. Pa tudi gledališče je že samo po sebi, kultura je... gre za kolektivno zadevo, v kateri so te sinergije, ki so tudi na neki ravni usklajevanje različnih pogledov na skupne točke v nekem besedilu in tako naprej, zelo pomembne. Mene je vedno fasciniralo to, da igralci, s katerimi sem delal, govorim najprej o igralcih Slovenskega mladinskega gledališča, da so bili izjemno željni interdisciplinarnih posegov in referenc in raziskav in tako naprej. In to je zanesljivo dalo en poseben čar potem izdelkom. Gre za popolnoma drug tip izdelka potem.
Kaj pa, kar zadeva določeno ponovitev, ki ni takšna, kot bi si jo želeli?
Ja, če bi sam videl to, zanesljivo ne bi bil vesel. (smeh) Ampak čar gledališča je ta, kot bi rekel Goethe, trenutek, ko si vendar lep, postoj. Po eni predstavi je tako, po drugi je drugače, jaz si ponavadi vse svoje tudi ogledam in potem z vsemi tudi naredim eno analizo. Vsakič je... predstava, ki ima isti naslov, je vsakič vsaj za en odtenek drugačna in to je treba spoštovati. To je čarovnija, to je čudež in to je tudi eros teatra. Pri kinu je to drugače in pri drugih diciplinah...
