Čajanka v čarobnem kraju
Čakalo nas je presenečenje. Potrkali smo na vrata knjižnice. Odprla jih je ženska, ki ni bila knjižničarka Doroteja.
Spoznali smo, da nismo v knjižnici, temveč v čarobnem kraju. Bila je tema. Razsvetljava so bile svečke. Pravila, ki običajno veljajo za knjižnico, so bila prirejena. Namestili smo se, kot smo želeli.
Oseba, ki ni bila Doroteja, nam je začela brati pravljico. Slišali smo, da so otroci od neučakanosti šli iskat dedka Mraza. Našli so ga. Rekel je, da ima veliko dela in bo že danes šel na pot. Otroci so skočili na sani in se z dedkom Mrazom odpeljali v domačo vas. Starše ni skrbelo, ker so vedeli, da so z njim.
Vsak je povedal svoje želje ob božiču in novem letu. Nato smo dobili piškote, ki so jih spekli škratje. Zapeli smo pesem Na božično noč.
Prekrasne, čarobne čajanke je bilo na žalost hitro konec.
Pina Rožman in Julija Slaček Pavuna, 4. a
OŠ dr. Jožeta Toporišiča Dobova
Nekaj vtisov s čajanke:
SARA: Na čajanki mi je bilo všeč, ker smo poslušali zgodbico.
ULA: Bilo mi je všeč,ker smo dobili piškote in zgodbica je bila zelo zanimiva.
TINA: Na čajanki mi je bilo všeč zato, ker smo poslušali zgodbo in poskusili piškote, na katerih so bili škratovi podpisi.
JULIJA: Meni je bilo zelo lepo in prijetno, ko smo brali in se družili skupaj v knjižnici.
VITA: Bilo je zelo vznemirljivo, ko je gospodična povedala, da se v knjižnici skrivajo škrati.
ALJAŽ: V knjižnici je bilo zelo dobro, jedli smo piškote in brali knjigo.
ZALA: Najprej smo poslušali zgodbo o dedku Mrazu, potem pa jedli piškote.
PINA: Všeč mi je bila pravljična, sproščena čajanka. Jedli smo piškote, poslušali pravljico, povedali svoje želje in peli. Piškoti so bili odlični, skoraj tako, kot pravljica.
