##IMAGE-2239648##

V okviru Galerije likovnih samorastnikov Trebnje je včeraj popoldne potekala okrogla miza Naivna umetnost in Galerija likovnih samorastnikov danes, na kateri so razpravljavci odprli številna vprašanja in posvet sklenili z ugotovitvama, da je čas naivne umetnosti verjetno minil, trebanjska galerija pa za obstanek potrebuje svež pristop in jasno zasnovo.

Prireditelji so na pogovor povabili muzejskega svetnika in direktorja Mestne galerije Ljubljana Aleksandra Bassina, profesorja Mirka Jutrška, umetnostnega zgodovinarja Miklavža Komelja, muzejskega svetovalca Dolenjskega muzeja Jožefa Matijeviča, višjega konservatorja novomeške območne enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije Dušana Štepca, pogovor pa je vodil Marko Kapus.

Kot je uvodoma pojasnil Kapus, je bil cilj okrogle mize poizkus vnovične umestitve in ovrednotenja naive kot pomembnega dela slovenske likovne in kulturne dediščine, ki je samosvoja in neodvisna od državnih ustanov ter izobraževalne politike. Okrogla miza naj bi bila tudi ena od oblik spodbujanja in predstavitve slovenske naivne umetnosti in umetnikov v domačem in tujem okolju, posebej v povezavi s trebanjsko galerijo, ki po njegovem mnenju štiri desetletja uspešno deluje in varuje dragoceno zbirko skoraj tisoč likovnih del.

Umetnostni zgodovinar Mirko Juteršek je predstavil zgodovino in razvoj naivne umetnosti ter njen pomen po II. svetovni vojni, ko je bila zaradi političnega vpliva posebej čislana, njeni ustvarjalci pa najbolj dejavni. Njeno poreklo je oprl na slovensko ljudsko umetnost in poudaril, da si v Sloveniji z neupoštevanjem samoukov delamo škodo.

Juteršek se je tudi vprašal, ali bo država znala trebanjsko galerijo spoznati za pomembno ustanovo, vredno njene pozornosti, in opozoril, da bi bilo potrebno trebanjsko razstavišče osvežiti, poživiti, ovrednotiti njegovo zbirko in v njem prirejati razstave slogovne pestrega gradiva. Po njegovi sodbi galerije danes težko tekmujejo s svetovnim spletom in pop kulturo, ravno zaradi tega pa je potrebno v njih pripeljati različne umetniške poglede na svet.

V pogovoru, ki se je razživel po Juterškovem predavanju, sta se oblikovali dve ugotovitvi. Prva je, da je čas naivne umetnosti minil, saj je bil v marsičem politično pogojen in hiperproduktiven - to oceno so zastopali Bassin, Jutršek in Komelj. Ob tem je Komelj povedal, da kaže naivna umetnost podobo sveta, ki ga več ni, Bassin pa je poudaril, da danes srečujemo umetnike, ki posnemajo slog naivcev, in se ob tem vprašal, ali je naiven slikar ali je naivno občinstvo, ki mu naseda.

Drugačno mnenje sta predstavila Matijevič in Štepec. Matijevič je dopustil možnost, da likovna umetnost še živi, a obenem opozoril, da jo posebej ogroža delitev na akademske in samouke ustvarjalce. Po njegovi sodbi so se zaradi take delitve umetnostni zgodovinarji in kritiki naivne umetnosti izogibali, tako je niso ovrednotili, saj je naivna umetnost veljala za kislo jabolko, v katerega so se bali ugrizniti.

Podobnega mnenja je bil Štepec, ki je povedal, da na terenu večkrat sreča samorasle umetnike, zato je po njegovi sodbi naivna umetnost živa, enačil pa jo je z ljudsko umetnostjo.

Vsi razpravljavci so delili mnenje, da je naiva umetnost, vendar se tako kot akademsko priznana umetnost deli na dobro in slabo. Bassin je predlagal danes ustreznejši naziv "laična umetnost" in opozoril na tri pojme - avtodidakti, samorastniki in naivci.

Svetovna umetnost pozna veliko takih priznanih ustvarjalcev, vendar pa danes po njegovih izkušnjah naivna umetnost le še redko zaide v svetovne galerije. Po njegovi sodbi bi bilo potrebno obsežno trebanjsko zbirko izčistiti, jo prilagoditi sodobnemu občinstvu in odpreti ostalim umetniškim strujam.

Matijevič je sklenil, da je potrebno naivi pustiti možnost za življenje in jo kakovostno predstaviti. Bassin je predlagal, da se galerija usmeri v predstavitev najpomembnejših slovenskih laičnih umetnikov in v tem smislu tudi lastne zbirke. Jutršek je menil, da bi morale slovenske galerije omogočiti otrokom brezplačen ogled razstav. Štepec je poudaril pomen galerijskega kadra. V Trebnjem so zaposlili kustosinjo, zato bi veljalo zagotoviti sredstva zanjo in za galerijo. Opozoril je na bogato zbirko in prirejanje tematsko problemskih razstav.

Pogovor je po poročanju STA zaključil glas iz občinstva, ki se je navezoval na Jutrškove besede, da je naivna umetnost nastala iz želje, kako umetnost približati ljudem, te usmeritve pa bi se po njegovi sodbi morala galerija držati tudi v prihodnje.

Naivna umetnost se je na Slovenskem prvič organizirano pojavila leta 1962 z razstavo del zbirke Svet naivnih zagrebškega novinarja in zbiralca Gerharda Ledića. Razstavo je priredila kostanjeviška galerija, osrednje zbirališče naivnih in drugih laičnih umetnikov na Slovenskem pa je po letu 1967 z mednarodnim likovnim taborom in Galerijo likovnih samorastnikov postalo Trebnje, je v galerijskem letaku zapisal Marko Kapus.