Črno-beli Ježek
Še dobro je, da so poletja in da nacionalna televizija ponovi kakšno zadevo iz preteklosti. Na primer oddajo Franeta Milčinskega Ježka ali pa Morodičeve Male oglase. Da se spomnimo, kaj je dober humor. Brez preoblačenja v ženske, brez kvantanja in svinjanja, brez bebavega sprenevedanja dohtarjev in medicinskih sester. Ježek je tudi po petdesetih in več letih deloval sveže, aktualno, njegova oddaja je bila prava mala umetnina, posneta premišljeno in profesionalno. Za kodranje možgančkov in v tolažbo, da so na tem ljubem svetu ljudje, ki opazijo povsem človeške napake tudi pri najvišjih vladarjih. Ježek je zabaval množice, obenem pa rahljal živce tistim, ki so mislili, da so nezmotljivi že zato, ker imajo v rokah in škarje in platno.
Pa črno - beli Mali oglasi! Imajo rep in glavo. Vsaka epizoda ima dorečeno vsebino, s katero ošvrkne v preteklosti vladajočo birokracijo, pokaže na njene neumnosti, ki so enake današnjim traparijam, le da je preteklo med njimi nekaj desetletij. Glasba, vesolje in človeška neumnost so brezmejni in, kar je težko razumeti, še povečujejo se. Za čas, ko so nastali in so bili Mali oglasi prvič predvajani, velikokrat slišimo, da so bili to svinčeni časi, ko človek ni smel nič reči, da mu je bila kratena svoboda govora. Pa izrečejo Marodičevi junaki marsikatero pikro, zgodbe so družbeno kritične v primerjavi z današnjimi izdelki, kjer se govori, samo da se govori in je smešno že to, če pridrvi kdo na oder z metlico za čiščenje straniščne školjke ali če se kosmat moški, preoblečen v žensko, čoha po riti. Morda celo posnema frise, kakor jih je videti, ko mačotom prihaja.
Razumljivo. Življenje je že samo po sebi stresno in težko. Posamezniki so utrujeni domala polovico svojega življenja že samo zato, ker se je njihova mama med porodom močno napenjala, pa morajo zato mediji ponuditi kaj lažjega. Kaj sproščujočega. Kaj takšnega, da ni treba aktivirati sivih celic. Ježek to prav gotovo ni. Tudi Mali oglasi ne sodijo v to kategorijo, v kateri je za salve smeha dovolj že to, da pred kamero kdo prav po bosansko zakolne. Da se tika s predsednikom katere od političnih strank, ko ga vprašuje, če je v postelji dober žrebec.
Rumeni tisk in rumene televizijske oddaje se prav trudijo z neumnostmi privabiti pred ekrane čim več gledalcev, saj bo tako več oglaševalcev, več bo denarja in bolj bodo srečni. Žajfnice in resničnostni šovi so magnet za ogromno število ljudi, ki buljijo v ekrane, ker bi radi dočakali, da se kaj zgodi. Približno tako kot v Grumovi drami Dogodek v mestu Gogi, le na bolj preprost in ne pretežek način. In ko televizijska publika vidi, da trpijo tudi lepi in bogati, je koš zadovoljstva zvrhan, ustvarjalci so dosegli svoj cilj: osrečili so svoje zveste gledalce. In že veselo kupujejo nove španske melodrame ter se zanimajo za nove Velike brate in nove Kmetije.
Ježek in Mali oglasi so črno - bela preteklost, ki se ne bo ponovila nikoli več. Že lep čas nam prek televizijskih ekranov ponujajo svet v barvah.
