Že nekaj let je minilo, od kar sem ti zadnjič pisala. Ne misli, da sem pozabila nate, a zdelo se mi je, da imaš polne roke dela in da bi bilo več kot neprimerno, če bi te obremenjevala še jaz, ki sem že nekaj časa velika punca, še več, ki se nevarno približujem štiridesetim in sem na tej poti že izgubila in zamenjala nekaj verovanj in zaupanj.

No, pravzaprav sem pisala tvojemu bratrancu dedku Mrazu, ki je očitno spremenil svoje vsakoletne poti in očitno si ga nadomestil ti. Ker pa sta si v bistvu zelo podobna, me to niti ne moti preveč. Tudi tisti šivalni stroj Mehanotehnike Izola, ki mi ga je prinesel, že dolgo ne dela več, prerasla sem oranžne smuči z belim snežakom, s katerimi sem se spustila po zasneženem kupu peska pred domačo hišo. Zdaj sem si kupila srebrno rdeče, sama. No, eno sem dobila za rojstni dan.

Tega pisma ne bom več nastavljala na okensko polico, kot sem to počela včasih. Ni več IN. Sem se odločila, da ga raje objavim kar v časopisu in na internetu, ko imam pač to možnost. Ne bom ti nastavila niti mleka, ker te tako kot večino ljudi tvojih let verjetno pesti holesterol ali vsaj nadražena želodčna sluznica, na čokolado si pa verjetno zaradi zvišanega sladkorja že tako moral pozabiti.

Skratka - vse je drugače, kot je bilo, to ti že moram povedati. Potem, ko sem pri šestih letih razkrila, da si lahko dedek Mraz sname brado, se mi je sicer sesul svet, a so mi starši takoj pojasnili, da je to zato, ker se v letu dni brada pač umaže in ni druge, kot da si jo obrije in počaka na svojo pravo z nadomestkom. Verjetno se je kaj podobnega zgodilo tudi tebi, po vseh teh poteh in nemogočih vremenskih in drugih razmerah. Zdaj sem pomirjena. Saj si konec koncev tudi ti le človek, pa čeprav pravljičen.

Nečesa pa ne razumem - zakaj ponekod odvržeš polno vrečo daril, drugje pa komaj kaj malega. To mi ne gre v račun. Do mene si bil vedno radodaren, ponekod pa dobim občutek, da te sploh ni bilo. Ne vem, morda se motim. Povej mi! Sporoči še, če potrebuješ kakšen zemljevid. Sicer pa obstajajo tudi nekakšne naprave, ki te pripeljejo prav do vsake ulice in hiše na svetu. Morda bi jo podaril Rudolfu, za vsak slučaj, če ga kdaj zanese mimo prave poti.

Veš, tudi letos te čakamo. V malce drugačni zasedbi. Smrečica bo še naprej dišala, čeprav so pritiski ekologije hudi. Tudi jedli bomo bolj skromno, ker imam do večera službo. Kar je verjetno itak smiselno, glede na to, da je med nami nekaj takih s prekomerno težo, nekaj takih s preveč holesterola, nekaj s sladkorno in nekaj vegetarijancev. Kot ponavadi lahko darila odložiš v jedilnico, ker te bomo čakali skriti v sobi na drugem koncu hiše. Pa pomahaj, kot smo vajeni, prosim, to nam veliko pomeni!

In na koncu še želja. Si morda poznal Einsteina? Siv možakar z brki in razmršeno belo pričesko?

Povedali so mi, da je nekoč rekel, da obstajata samo dve neskončnosti: vesolje (za katero kljub vsemu obstaja nek dvom) in človeška neumnost.

Prosila bi, če na poti po nebu končaš vsaj to drugo, ji postaviš velik pašnik, v katerem se bo pasla in uživala!

Hvala!

Vedno ti vdana.