Eno samo
Konec preteklega meseca sem se namenila obiskati Medano. Preden jo popolnoma zalije poezija in vino. Pa tudi tokrat nisem šla tja, da bi se tako na nek način poklonila svojemu najljubšemu pesniku, katerega besede sem pila, pijem in jih še nisem izpila, ker tako zloženih besed ni mogoče nikoli izpiti. Za razliko od vina, pa še posledice so drugačne.
Še ena zadeva, ki je nisem izpeljala, pa čeprav je bil razlog ta, da sem dobila povabilo za zaključek ljubljanskega festivala. In jaz Mehte ne zamudim, še posebej če je na programu Wagner. Ker v tem uživam, pa čeprav se mukoma (vsaj minimalno) prilagajam pogosto vzvišenem vzdušju. Na srečo na drugem balkonu ne srečaš obrazov s plakatov, lahko pa zviška gledaš nanje (hja, tudi to je vzvišeno, mar ne?). Včasih ti tako visoko ni povsem jasno ali si vrtoglav zaradi čudovite glasbe ali preprosto zato, ker te do navpičnega prodora v parter loči le minimalistična ograja. Zaprem oči, pa je. Do mene prihajajo le toni znane uverture, ki me še enkrat prepriča.
Nekateri pač precej pozno spoznamo, kaj nam godi, kaj nas osrečuje, v čem uživamo. Posebej ženske. Potihem vem, zakaj je tako. Ker se preveč ukvarjamo s tistim, kar je všeč drugim, ker smo razkosane v igranju svojih vlog. In če nismo pozorne, se preprosto izgubimo v njih in ne najdemo več svojega bistva. A ko se tega zavemo, smo že na poti iskanja. Ne, to ni polica prebrane duhovne literature, ki nas v šestih korakih pripelje k spoznanjem, to so enostavno vsi ponedeljki, torki, srede, četrtki, petki, sobote in nedelje, ki jih preživimo, to so vsa vročična vprašanja, ki si jih postavljamo in iščemo odgovore nanje, vse žalosti, ki jih premagujemo, vsa veselja, ki jih doživimo, vse nevihte in dnevi brez oblaka na nebu, gnečo na cestah in osamljeno pot skozi zelenilo gozda, zoprnosti v službi in zadovoljstva v uspešnem delu, nasmeh malčka in samozavestni koraki odraščajočih najstnikov,... Vsak trenutek je del naše slike in brez njega bi bila drugačna.
Saj že veste, vsi vemo ... a včasih pozabimo.
Zato občasno še vedno pišem pesmi, še vedno iščem svoj izraz. Morda so bile besede včasih bolj odsev neke »samoterapije«, danes pa ... Črpam iz razpetosti med temo in svetlobo in tega me ni več sram. Pogosto dojemam globoko in to jemljem kot prednost, čeprav mi gre zaradi tega včasih »slabo«.
In veste kaj? Ne maram nakupovanja v velikih trgovskih centrih, a nekdo pač mora »nafilati« hladilnik. To zame ni užitek ampak nuja. To je eden od kompromisov, ki sem jih sprejela. Ne, ni velika stvar, a le ena v niiiiiiiiiiizu.
(Medtem ko pišem tole, je Kevin Spacey v filmu seksal s svojo študentko na stranišču, ... se je pa zgodba tragično končala)
In čas?!
Kdo pravi, da je kaj več kot naša pogruntavščina?
