Trinajst mladih ustvarjalcev zz Osnovne šole Sava Kladnika Sevnica z mentorjema Jelko Slukan in Tomažem Pavkovičem smo ob letošnjem slovenskem kulturnem prazniku navdušili majhne in velike učence ter učitelje. Predstavili smo jim film Prepovedana ljubezen, v katerem smo se izkazali ne le kot igralci, ampak tudi kot snemalci, pisci scenarija, režiserji.

Začelo se je v oktobru, ko so nas povabili k ustvarjanju filma. Z glasovanjem smo med devetimi besedili, ki jih moramo obravnavati pri slovenščini, izbrali Shakespearjevo tragedijo Romeo in Julija. Le zakaj, so nas spraševali. Ljubezen – to pa ja poznamo, že iz vrtca. Pa tako vznemirljiva je, vedno aktualna. Besedilo smo morali poustvariti, posodobiti, tako da sta se v sevniški šoli na prvi pogled zaljubila Miha in Eva. Simpatije so se poglabljale pri matematiki, na šolskem plesu, na balkonu. Zaljubljenca sta se našla v knjižnici, se sprehajala ob Savi in na sevniškem gradu. Njuni ljubezni pa so nasprotovali starši in tako sta se odločila, da gresta po svoje.

Tale filmska zgodba je nastajala tri mesece. Mentor Tomaž Pavkovič nas je naučil filmskega jezika, posodil nam je ta pravo težko kamero, stojalo, mikrofon. Ali kdo ve, da se dogajanje snema tako, da smo igralci petkrat povedali oz. zaigrali isto besedilo, snemali pa smo vedno drugega igralca. Koliko ponavljanja! Pa beseda, ki se ti zatakne sredi grla in je potrebno vse znova. In smeh! Tega je bilo toliko, da smo z njim okužili še oba mentorja. »Kamera – zvok- akcija!« tako se je začelo snemanje. Včasih je kamerman namesto akcija izrekel »gremo« in takrat se je sošolkin kuža dvignil in hotel iti ven, a moral je v filmu ležati na postelji zraven zaljubljene Julije. Pri ustvarjanju filma so nam pomagali tudi starši sošolke, saj so odstopili svoj dom. Ko so videli, kako že tri ure snemamo štiriminutno dogajanje, so se nas usmili in poskrbeli za sok in kokice. Žal jih je največ lahko pojedel zaljubljeni Miha. Pri montaži smo poskušali popraviti napake – teh vam ne izdamo.

In potem: predstavitev filma. Najprej smo bili šokirani, saj so se sošolci smejali, vse vprek govorili. Potem smo spoznali, da z občudovanjem komentirajo, da jim je všeč, kar smo naredili, da poznajo svojo šolo in svoje vrstnike. Uživali so! In v nas se je razraščala sreča, ki jo lahko občutimo še zdaj.