Z razvojem digitalnih fotoaparatov se je fotografija prelevila iz občasnega škljocanja na dopustu ali ob rojstnem dnevu v nek nov medij - sredstvo za beleženje vsakdanjega življenja. Izkaže se, da to sploh ni trivialno, ampak predstavlja nov način, kako gledamo na preteklost ter kaj vidimo v sedanjosti.

Se še spomnite, ko smo imeli v fotoaparatih film? Črnobelega ali celo Kodakovega barvnega - posebej za dopuste na morju, da se je videlo, da je bilo morje res modre barve. Moj prvi fotoaparat je bila nenavadno nerodna ruska Smena. Da je bila želja po čim prejšnjem ogledu fotografij narejenih z njo res velika, priča dejstvo, da sem po poslikanem prvem filmu, počasi in previdno odprl fotoaparat in pokukal, ali se na filmu kaj vidi. In se ni videlo nič. Tudi po tem, ko je bil film razvit, ne. Seveda, kaj pa drugega, če je bil film že ob odpiranju fotoaparata nepreklicno osvetljen.

Danes imajo fotoaparat že praktično vsi mobilni telefoni, kakovostni digitalni fotoaparati, dostopni vsem, pa so na polici vsake dobro založene trgovine s tehnično opremo. Fotografiranju je praktično težko uiti, saj se na še tako ad-hoc zabavi najde kdo s fotoaparatom takšnega ali drugačnega tipa. Reč so zagrabili celo resni mediji, ki objavljajo fotografije amaterskih fotografov, mimoidočih, ko se zgodi kakšen nepričakovan dogodek, kjer profesionalcev ni blizu, recimo ob eksploziji bombe na podzemni železnici v Londonu.

Digitalna fotografija je prinesla veliko sprememb pri dojemanju fotografskega medija na mnogih področjih. Če nič drugega, je močno pocenila škljocanje, saj fotografiranje na digitalnem mediju stane enako za tisoč slik ali eno samo. Tako so se zaprašeni albumi z lepo urejenimi družinskimi fotografijami prelevili v skladovnico tisočerih fotografij, ki samevajo nekje na disku vašega računalnika. Ker je tako poceni škljocati z digitalnim fotoaparatom, lahko opazimo tudi, da velikokrat fotografiramo kar na hitro, počez, brez razmisleka. Ko smo uporabljali še film, je bil vsak posnetek dragocen, saj je imel film kakšnih 36 posnetkov in vprašanje, če je bil v žepu nadomestni. Če hočemo ali ne, je dokumentacija preteklosti zato danes drugačna. Prej morda premišljeni posnetki skrbno razpostavljene družine, danes ljudje v gibanju, iz vseh zornih kotov in v vseh možnih trenutkih. Tudi tistih, ki si jih ne bi v resnici nikoli želeli videti... Splet nam pri tem daje možnost, da jih pokažemo vsem, ki si to želijo ali ne. Na voljo je cel kup spletnih servisov, ki omogočajo, da vidijo naše fotografije naši znanci ali popolni neznanci. Tisti, ki jih zanima fotografija v estetskem smislu, dobijo dostop do skladovnic izvrstnih fotografskih dosežkov iz celega sveta, tisti, ki so firbci, pa možnost opazovanja drugih ljudi, kako spijo, se igrajo, hecajo, potujejo ali ... počno karkoli. Ne le svet na dlani - življenje, včasih zelo osebno, na vpogled vsem. Flickr, Photo.net, Picassa...

Pri fotografiji me vedno znova fascinira, da naključni opazovalec naših fotografij ne vidi tistega, kar je izven fotografije. To preprosto pomeni, da vam najljubša in najlepša fotografija pri nekom drugem ne bo izzvala enake navdušenosti, saj ta ne more vedeti, kakšno je ozadje fotografije. Velikokrat se zgodi, da fotografiramo na dopustu lepoto pokrajine, doma pa vse skupaj natisnjeno ni videti tako prekrasno, kot je ostalo v našem spominu. Jasno, ko opazujemo fotografijo, manjka šum morja, vonj po borih in občutek sproščenosti, ki ga lahko prinese samo dopust. Fotografija nam ob opazovanju vzbudi vse te spomine, vendar...

Za naključnega opazovalca fotografije je pomembno in znano le tisto, kar je na fotografiji, za tistega, ki je fotografiral, pa je ključna zgodba, ki tiči v ozadju. Včasih njegova osebna zgodba, velikokrat mnogo širša od tistega, kar vidimo. Zato je bistvo marsikatere fotografije očesu nevidno.