Fotografska razstava Tihomirja Pinterja v Kostanjevici
Na predvečer slovenskega kulturnega praznika so v Lamutovem likovnem salonu Galerije Božidar Jakac odprli razstavo Tihomirja Pinterja z naslovom Obrazi slovenskih umetnikov. Avtorja je na otvoritvi predstavil umetnostni zgodovinar dr. Jure Mikuž. Ob tej priložnosti pa je Založba Modrijan izdala tudi monografijo Tihomir Pinter, 1/125, Trenutki z umetniki. Ta je izšla tudi v počastitev fotografove 70-letnice. Ta kulturni dogodek pa je z igranjem na lutnjo obogatil še Boris Šinigoj, tudi eden od 125 portretirancev. Razstava bo na ogled do 9. marca.
Dr. Jure Mikuž je v knjigi med drugim zapisal: »Glavna fotografova naloga je izbira kota, pod katerim bo prizor posnel. Pri Pinterju je oseba v prostor postavljena po simetrali, v dvotretjinskem ritmu, v piramidalni kompoziciji ali v diagonalnih zasukih, skratka v optimalnih držah, ki privlačijo oko in zadovoljijo estetski čut, hkrati pa posnetek dinamizirajo, oživijo. Ob teh, vidnih silnicah, pa so posebej pomembne tudi nevidne, saj določajo formalno in vsebinsko dojemanje. Poleg usmerjenih gest ima glavno vlogo pogled portretiranega.
Umetniki so upodobljeni v svojih delovnih prostorih, v njegovem fotografskem ateljeju, redkeje na prostem. Ozadja ali okolja imajo različne funkcije, lahko dopolnjujejo védenje o portretiranem in njegovem poklicu, kot je to pred več kot pol stoletja svetoval slavni režiser Fritz Lang: če hočem gledalce prepričati, da je starec umirjen, spravljen z življenjem, bom na polico ob njem postavil sveto pismo, če hočem pokazati vitalnega človeka revolucionarnega duha, ga bom posnel ob zbranih delih Marksa in Engelsa. Pinter se je moral vešče izmikati pastem, ki se nastavljajo same. Pri upodabljanju ustvarjalca v njegovem delovnem okolju se lahko hitro zgodi, da to postane preveč zgovorno, skoraj brbljavo ali prenasilno in portret umetnika spremeni v portret njegovega ateljeja. Posledice so hude, saj je gledalec dezinformiran, njegova radovednost pa se raje napase na kvadraturi prostora, kvaliteti zaves in majhnih detajlih, ki so se prikradli v kader. Fotograf je praviloma nezadovoljen, umetnik pa užaljen. Zato lahko fotograf povabi portretiranca v svoj studio, kjer ozadje podredi svojim željam ali pa ga naredi povsem nevtralnega.«
Foto: Goran Rovan - Nika media
