Minuli teden je v Novem mestu potekal 8. festival dokumentarne fotografije - Fotopub in znova postregel meščanom s kopico osebkov, ki so tekali gor in dol po mestu ter zalezovali nič hudega sluteče mimoidoče s svojimi bolj ali manj ogromnimi fotoaparati. Škljoc, škljoc...

Videti je sicer, da so se naši občani že navadili, da so v tednu Fotopuba »poslikani« od spredaj in od zadaj, saj poročil o kakšnem incidentu ni bilo. Dolenjci smo znani po svoji gostoljubnosti, kar tudi pomeni, da smo strpno pozirali Nizozemcem, Japoncem in ostalim prebivalcem Slovenije, ki so se zbrali na tokratnem festivalu. Velja pa nadebudne fotografe okrcati, saj so velikokrat domorodce fotografirali pripravno skriti v grmovju ali tako na hitro mimogrede... kot nekakšni paparazzi, ne pa pravi dokumentarni fotografi, ki vzpostavijo s svojimi subjekti tudi stik, se vživijo v njihovo zgodbo in pokažejo tudi spoštovanje do ljudi, ki jih fotografirajo. Pomembna informacija za organizatorja delavnic, da morda naslednje leto na izobraževanjih več pozornosti posveti temu delu dokumentarne fotografije - stiku s prebivalstvom. Tudi takrat, ko cviček ne teče v potokih.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Se še spomnite, česa ste se naučili na vaš prvi delovni dan?

Fotopub me je presenetil predvsem z izbrano družbo poklicnih fotografov, ki so delili svoje znanje z bolj ali manj spretnimi udeleženci fotografskih delavnic. Morda predvsem zato, ker so dokumentarni fotografi posebna skupina ljudi, ki vidi v svojem delu mnogo več od nekega hitrega zaslužkarstva (joj, v tem ni resnega denarja, kot je komentiral eden od njih). Mnogi vložijo leta in leta v fotografske projekte, ki nekaj pomenijo njim osebno in tudi človeštvu kot celoti. Ekologija, konflikti, diamanti, nadzorovanje... so le nekatere teme, ki bi povprečnemu zemljanu ostale skrite, če se ne bi recimo nek fotograf odločil, da bo prepotoval doberšen del sveta in velikokrat zastavil svojo glavo, da bi pokazal svetu, kaj se dogaja v morda najbolj odročnih delih zemeljske oble. Izkaže se, da se onesnaževanje v Afriki ali poplave v Bangladešu slej ko prej dotaknejo tudi nas. Morda res še ne danes, vendar... globalni problemi so globalni ravno v tem, da na ta ali oni način dosežejo vsakogar.

Ker danes nič ne gre mimo interneta, je bil tudi ta ena rdečih niti tokratnega fotografskega tedna. Ob tem, da je svetovni splet postal pravi trg fotografije, je omogočil marsikateremu fotografu tudi, da pokaže svetu zgodbo, ki je sicer niso želeli objaviti časopisi ali revije. Velikokrat zato, ker je bila zgodba preveč resnična, da bi bila tudi všečna, kar na koncu koncev taiste revije in časopise tudi prodaja. Eden znanih slovenskih fotografov je v sproščenem pogovoru z mešanico navdušenja in previdnosti omenil, da bo z razvojem digitalnih aparatov in interneta kmalu njihova konkurenca več milijonov amaterjev, ki dokumentirajo dogajanje okoli sebe. Kar seveda še ne pomeni, da je vsak lahko dokumentarni fotograf, saj je potrebno precej znanja, kako predstaviti zgodbo, da jo razumejo tudi drugi, ne le mi. Z možnostjo enostavne objave na internetu se odprejo nove možnosti za vsakogar, ki ga veseli dokumentiranje našega okolja, saj lahko kadarkoli svoje videnje življenja, problemov ali dosežkov predstavi globalni javnosti. Pa je to lahko sosedova muca, naša družina ali lokalni poštar. Vsi predstavljajo unikatne življenjske zgodbe, majhne delčke našega sveta, ki skupaj sestavljajo celoto, kakršnakoli je že ta.

Dieter Telemans, priznani belgijski fotograf in eden od mentorjev Fotopuba, mi je zadnji večer festivala zaupal, da je v Novem mestu na nek način znova začutil fotografijo v pravem smislu besede, saj so iz vseh koncev in krajev zbrani fotografi, večinoma amaterji, iz majhnih podrobnosti naredili izjemno zanimive vizualne zgodbe. Tako so jih približali gledalcem in naredili pomembne, kar je osnovno poslanstvo dokumentarne fotografije. Po nekaj trenutkih molka je dodal: »Veš, komaj čakam, da pridem nazaj domov in pričnem znova delati na kakšnem res osebnem projektu.«