2. novembra 1732 se je v vasi Damelj (danes del KS Sinji Vrh in Krajinskega parka Kolpa) rodil Janez Mihael Žagar (plemeniti Sagar) zdravnik, veterinar in botanik. Starša sta bila kmeta in mlinarja in Mihael je, tako kot vsi otroci na podeželju v tistih časih, pasel živino. Zelo si je želel šolanja, a dolgo ni imel možnosti za to. Pisati se je naučil šele s 16. leti (kar ni obetalo velike kariere), ko je pobegnil od doma k vikarju Jurkoviču (srbski jezikoslovec Vuk Karadžić se je naučil pisati še pozneje).

Ves čas šolanja pri Pavlincih v Križevcih (Hrvaška), pri jezuitih v Zagrebu, nato v Gradcu in na Dunaju je bolehal. Mogoče se je tudi zaradi tega odločil za študij medicine, ki ga je zelo uspešno končal z obrambo botanično-medicinske disertacije o krvenki (Lythrum salicaria) in bil 23. avg. 1762 prom. za doktorja zdravilstva. Ves čas šolanja je živel v velikem uboštvu, študij pa mu je omogočila Knafljeva štipendija. Krvenki je pripisoval veliko zdravilno moč, zato jo je menda imel ves čas v rokah.

Leta 1763 je po dispozicijah Holandskega protomedika Van Swietna (glavni svetovalec in reformator medicine za časa vladavine Marije Terezije) odšel v Jihlavo na Moravskem in 3. sept. dobil izpraznjeno mesto fizika okrožja. Tam je ustvaril obsežno in moderno zelo uspešno prakso medicine, veterine in botanike. Iz neznanih vzrokov – ki zagotovo niso bili strokovni (domneva se, da je temu botrovala njegova samosvoja, naglo vzkipljiva narava) je 1783 zapustil dobro plačano delovno mesto državnega uslužbenca in se preselil k hčerki v Prago in nadaljeval delo kot samostojni raziskovalec. Iz njegovega zelo obsežnega znanstvenega dela je nujno omeniti samostojno objavo vsaj 13 knjig, nekaj spisov je bilo priključenih drugim delom. Nozološki sistem je objavil vsaj petkrat. Med prvimi (ali celo prvi?) je natančno opisal kužno bolezen pri živalih: slinavko in parkljevko in dokazal njeno nalezljivost. Uvedel je tudi cepljenje proti kozam z živo vakcino. Zelo zgodaj se je pridružil novo uveljavljenemu sistemu klasifikacije C. Linneja. V Pragi je ustvaril bogato knjižnico. Veliko dela je v starosti posvetil tudi zbiranju etnološkega gradiva.

1775 izvoljen za člana nem. akademije »Naturae curiosorum« v Anspachu, 1776 pa mu je Marija Terezija podelila dedno plemstvo z vzdevkom »Nobilis de Sagar«. Večkrat je zavrnil akademsko kariero v Avstriji in Rusiji kjer so mu ponujali vodenje ali ustanovitev novih kateder na univerzah.

Rodnega Damlja po odhodu v šolo nikoli več ni obiskal, a ga je očitno imel vedno v srcu, saj je v oporoki zapustil denarno volilo vsem svojim nečakom v Beli krajini. Umrl je 18. julija 1813 v Pragi kjer je preživel večino svojega življenja.