Knjižne POPslastice s Klemnom Klemnom: Rap je moja terapija <strong><br></strong>
Zaključek šeste sezone Knjižnih POPslastic na 40. dolenjskem knjižnem sejmu bi lahko poimenovali tudi RAPslastice. Kako tudi ne, ko pa je mlade s svojo zgodbo, ustvarjalnostjo in glasbo navdušil raper Klemen Klemen.
Slovenska raperska legenda, 'trnowski Prešeren', 'trnowska nindža', in še je oznak, ki jih glasbeni kritiki namenjajo ustvarjanju Klemna Klemna, slovi po svojem prepoznavnem pripovedovalskem izrazu in raskavem glasu. Na slovenski glasbeni sceni je prisoten že več kot 20 let, njegov prvi album Trnow stajl, ki je izšel leta 2000, pa še danes velja za najbolj prodajano slovensko rap ploščo. Prvemu albumu je leta 2003 sledil album Hipoteza in po daljšem premoru konec leta 2015 dvojni album S3P.
Če se nam zdi, da rap nima prav ničesar skupnega z literaturo, se seveda motimo. Če polistamo po knjigi Borisa A. Novaka, Oblike duha, se lahko podrobno podučimo tudi o rapu kot pesniški obliki, katere ritem temelji na ritmu več kot tisoč let starega angleškega verza, ki je danes poglavitni ritem besedil balad mnogih angažiranih kantavtorjev, tudi Boba Dylana. V pogovornem jeziku ameriških črncev rapati pomeni govoriti v smislu učinkovitega nastopa ali prepričevanja in tako rap izpoveduje bolečino in brezkompromisno kritiko vrednot vladajoče družbe. Rap kot forma izražanja lastne bolečine in nestrinjanja z obstoječim stanjem je nagovoril tudi Klemna Klemna, ki je s svojim slogom ter neposrednim, sočnim in navihanim jezikom zaznamoval slovenski glasbeni prostor.
V svet rapa sta ga že v otroštvu popeljala brakedance in navdušenje nad črnsko rapersko glasbo, ki je počasi prihajala tudi v Slovenijo. Začetno navdušenje je spodbudilo sodelovanje z ostalimi, takrat redkimi ustvarjalci, ki so, prav tako v tistem času, vsak na svoj način poskušali najti svoj izraz v rapu; Juretom Koširjem, Pasjim Kartelom, Ali Enom, MC Branetom in Simonom Stojkom Falkom. Z nekaterimi sodeluje še danes. Z leti je rastla prepoznavnost njegove glasbe in tako tudi njegova slava, ki ga je na trenutke ponesla na stranpoti. Vesel je, da je danes našel svojo pot, da še vedno izrazi tisto, kar čuti in ostaja zvest samemu sebi.
»Rap je moja terapija. To je v meni.«
Skozi besedila tako opravi samoterapijo, sfiltrira svoja občutja; ljubezen, žalost, jezo, strah. To svetuje tudi mladim: »Tisto kar je v tebi, moraš dati ven. Moraš se izrazit, kakorkoli, ali komu poveš ali rišeš, pišeš. Pomembno je, da daš ven, da ne zadržuješ v sebi, da se kopiči v tebi.« Nekaj dni v komi in kasneje srčni infarkt sta bili dovolj veliki opozorili, da življenje ni milostno, če z njim ravnamo objestno in da bo potrebno ubrati bolj umirjeno pot, »bolj v skladu s samim sabo«, kot pravi sam. Na tej poti pa je čas tudi za branje. Knjige Martina Kojca so mu odprle drug pogled na svet okoli sebe in na življenje. »Mislim, da je potrebno iz knjige vzeti tisto, kar čutiš, da je tebi blizu. In poskusiš potem to živeti.«
Sam rad posluša funk, tudi etno glasba ga pritegne, a pri sebi prav vse takoj spravi v ritem rapa. »V mladosti sva se dosti družila z Boštjanom Gorencem – Pižamo in takrat sem rapal tudi poezijo slovenskih pesnikov,« pove. Zato ne preseneča, da je sprejel izziv in mlade obiskovalce navdušil z rapanjem Prešernove poezije. In ko so zapuščali dvorano Galerije Krka, se je iz mladih ust slišalo: »Ej, tip je živa legenda.«
