V teh dneh smo veliko slišali o naših prvih knjigah in želji Primoža Trubarja, da bi Slovenci brali v svojem jeziku. Veliko poti je prehodil, ogromno slabega in težkega skusil na tej poti, da nam bi ponudil domačo besedo. To so nadaljevali še drugi, ki so dokazovali, da se v slovenščini lahko pove kaj lepega. Danes pa naš jezik postaja vedno manj domač. Vanj smo vrinili veliko tujih besed, nepotrebnih izrazov, ki ne povedo nič, le mažejo naš jezik. Naši napisi na  ulicah so bolj razumljivi tujcem. Je to še slovenski jezik? Za napisi se skrivajo domači prostori, kjer prodajajo, pijejo in se družijo.

Slovenski jezik je moj materin jezik. Že dolgo živi na tem mestu, saj so ga govorili že moji predniki. Rada ga imam, ker z njim najlažje izrazim, kar čutim.

Lep je, zame najlepši, ker je posrkal vase vso lepoto moje dežele: barvo jezer in morja, žuborenje potokov, svežino gozdov in poljan, lepoto dolin in planin. Zadnje čase pa se je vanj priteplo veliko grdega, nečistega, zato jezik ni več tako lep in čist in vedno manj je moj. Še zmeraj pa me po njem prepoznajo vsi. Po njem določajo domovino, moj dom. V njem vlada slovenska beseda. Beseda! Beseda naredi dan lep, lahko osreči, spodbudi, tolaži, razveseli. Beseda je lepa, a tudi grda. Morda premalo razmišljamo o njih. Prav je, da bi razmišljali o besedah. Bodimo pozorni na naš jezik in besede. Posebno tiste, ki so se vpletle v sporočila, pa nič ne povedo. Veliko več pa povedo o nas, o našem okolju, vzgoji in našem odnosu do vsega. To so tiste besede, ki jih ponavljamo, pogosto že več ne slišimo, kako z njimi mažemo svoj jezik ...

Onesnažili smo že zrak, vodo, zemljo, pa tudi svoj jezik. Prisluhnimo si in razmislimo: Je v mojem izražanju kaj takih besed, ki jih ponavljam? Bi lahko isto ali lepše povedal brez njih? Kdo okrog mene govori še grše? Kdo pa lahko veliko pove tudi brez takih besed? Koga še slišimo preklinjati? Smo pozorni na to ali že preslišimo? Tudi z besedo smo lahko nasilni, grobi in umazani.

Mislimo, da smo nemočni ob onesnaženi zemlji, zraku, vodi in težko kaj naredimo, da bi popravili uničeno. O našem izražanju odločamo sami in nihče drug. Očistimo svoj jezik plevela in osata, ki smo jih pobrali kar sami. Čas je, da naredimo nekaj za svoj jezik! Očistimo ga nepotrebnih besed. Ne valjajmo spolnih organov po ustih. Ti rastejo drugje.

To smo dolžni vsem tistim, ki so se stoletja trudili in ga obranili pred tujim, ga ohranili za nas, da bi ga mi predali potomcem še vedno kot slovenski jezik. Jezik je ogledalo naše duše! Naj nas ne bo sram njene podobe. Z jezikom lahko božamo in gladimo, a tudi uničujemo. Jezik je in bo ostal zven naše preteklosti, zvok sedanjosti in prihodnosti, zato naj zveni blago in prijetno, slovensko. Poskrbimo zanj vsi!

Pridružite se nam v skrbi za materin jezik! Ta je še naš in materin.