Že tradicionalno smo se člani in članice Kulturno umetniškega društva Budna vas ter prijatelji kulture na kulturni dan 8.2. odločili, da obiščemo muzej ali dva. Letos smo obiskali Ljubljano. Naša dogodivščina se je začela že na vlaku, z vstopi v Sevnici in Zidanem Mostu, kjer so v vožnji najbolj uživali naši najmlajši, saj so se nekateri peljali prvič z vlakom. Pot nas je najprej vodila na Prešernov trg kjer smo se pri kipu Franceta Prešerna fotografirali. Naj le omenimo, da so bile tisti dan tam tudi snemalne ekipe raznih TV postaj, saj vsako leto izbrani posamezniki berejo poezijo pri spomeniku, ostali so se poklonili velikemu pesniku.

Po Čopovi ulici se je širil zvok lajne z melodijo naše himne Zdravljice. Sončno in za ta čas razmeroma toplo vreme ter prost dan so ulice okoli Tromostovja napolnile.

Naš prvi cilj je bil nekaj ulic naprej in sicer Prirodoslovni muzej Slovenije. Po oddaji garderobe smo si najprej ogledali spodnje nadstropje, kasneje nas je radovednost peljala po veličastnih marmornih stopnicah še nadstropje višje. Prirodoslovni muzej združuje naravoslovno, znanstveno in pedagoško vsebino, v katerem so zoološke, botanične in geološke zbirke predvsem z ozemlja Slovenije. Vsakdo je zagotovo našel obdobje iz naše zgodovine, ki ga je bolj zanimal ali si ogledal katero izmed živali. Pa naj bo to okostje mamuta, nagačene gozdne živali, ribe, ptice ali kače. Po kratki pavzi smo obiskali v sosednji ulici Narodno galerijo Slovenije. V osrednji galeriji slovenskih likovnih del je shranjena zbirka umetnin, ki so nastale na slovenskem ozemlju v obdobju med srednjim vekom in modernizmom. Elena Sigmund, dipl.likovna pedagoginja in vodja sekcije ART Lipa je svoje učence iz Male akademije vodila med razstavljenimi slikami, kjer so komentirali temo, opazovali kompozicijo ali le nemo opazovali slike. V galeriji so gostujoče in stalne zbirke in prav slednje so med nami vzbudile največ zanimanja. Največje doživetje je bilo občudovati sliko, ki je znana in popularna. Npr. Kofetarca in Poletje od Ivane Kobilice ali Sejalec Ivana Groharja. V osrednjem delu steklene galerije smo se sprehodili mimo originalnega baročnega Robbovega vodnjaka in pokukali v risbe umetnikov in bodočih akademsko izobraženih umetnikov pri delu, ki niso prav nič sramežljivo ustvarjali.

Dan smo v popoldanskih urah zaključili s sprehodom nazaj do železniške postaje. Polni lepih vtisov smo si obljubili, da naslednje leto ponovimo. Kulturni praznik spet v eni od kulturnih ustanov.