Le katera ptica prileti - videla bom, kakšnega moža mi dodeli
Predkrščanska doba, marec, ko se začnejo daljši dnevi, svetlobe je več, narava se začne prebujati in po ljudskem prepričanju se pričenja pomlad. Ptički so se prebudili in pojejo na ves glas in privabljajo samičke. Vsak si lasti svoje drevo in vabi svojo izvoljenko nanjo.
Okrog leta 540 naj bi se v Rimu rodil svetnik Gregor Veliki, smatrali so ga za najboljšega papeža in cerkvenega učitelja. Legenda govori, da naj bi priplaval v leseni posodi do rokodelca – mlinarja. Imeli so ga za zavetnika luči. Umrl je 12. 3. 604, zato se ta dan imenuje Gregorjevo.
Ker je v tem času bilo sonce že bolj dolgo na obzorju, rokodelci niso več potrebovali umetne svetlobe, dnevi so bili daljši in so lahko tudi več časa delali brez luči, zato so jo metali v vodo. Sprva so to bili snopi slame, kasneje pa že sveče. Ker je bilo to v predkrščanski dobi, naj bi bil ogenj predmet boga Peruna – boga strele, groma, pomladi in kmetijstva, voda pa boga Velesa – boga podzemlja, čarovništva in tudi poezije. Bila sta boga pravih nasprotij in če je bog Veles hotel ljudem škoditi, sta se spopadla in zmago je vedno slavil Perun in ljudje so verjeli, da je on poslal odrešilni dež in kmetijstvo je bilo rešeno. Ta navada se je ohranila skozi stoletja, le oblika metanja ognja v vodo se je spremenila. Začeli so pritrjevati na plovni les v olje namočene oblance, kasneje sveče.
Na Slovenskem se je ta šega najbolj ohranila na Gorenjskem, tu je bilo tudi največ rokodelcev – kovačev, čevljarjev, krojačev ... in vsi so bili veseli daljših svetlih dni. Sprva so sami metali goreče snope slame, z leti pa se je to spremenilo in to vlogo so sprejeli otroci, ki so začeli izdelovati ladjice različnih oblik, poimenovane so bile gregorčki in jih spuščali v vodo. Prelepa navada in res bi bila velika škoda, če bi ta praznik izginil. Rokodelstvo je od vedno spoštovanja vreden poklic, zato ta praznik ohranjajmo in ga spoštujmo, saj je to tudi del naše zgodovine in naše identitete.
Kot rečeno, se je po ljudskem izročilu tega dne začela pomlad. Zgodaj zjutraj je bilo že slišati ptičje petje. Nekateri ptiči so s svojo virtuoznostjo prav očarali poslušalce, drugi pa s svojimi hreščečimi glasovi niso bili nič kaj prijetni. Toda to sploh ni bilo važno, glavno, da so priklicali samičke in jim nudili dom in kaj hitro se je ta dan omenjal tudi kot dan, ko se ptički ženijo. Otroci so bili prepričani, da tam, kjer je ženitev, morajo biti tudi sladke pogače in preiskali so vsaki grm, da bi našli, če je od pojedine še kaj ostalo. Starši so na skrivaj nastavili v grmovje in na drevesa pogače in s tem razveselili otroke, ki so jih zmagovito tudi našli.
No, ptički so peli in žvrgoleli različne svoje melodije in navdihnili mnoge glasbenike in pesnike, vendar njihovo petje ni bilo namenjeno iz ljubezni do glasbe, pač pa je to samo način, da privabijo samičke. O tem je pisal tudi naš pesnik Oton Župančič v DUMI.
Ko so ptički žvrgoleli in peli, pa so dekleta pogledovale v nebo in prva ptica, ki so jo opazile, naj bi pokazala, kakšen bo njen mož.
Gregor Veliki je umrl 12. 3. 604 in tako se ta dan slavi kot Gregorjevo, dan ljubezni. Čeprav vsi na veliko slavijo 14. februar kot dan zaljubljencev - spet uvoženi praznik, seveda je njegov cilj samo komercialni - bi bilo lepše, če bi posvečali več pozornosti Gregorjevemu, saj je to avtohtoni praznik v Evropi in pri nas na Slovenskem in ne dopustimo, da ta naša prelepa dediščina izgine.
