Arhiv Lokalno.si

Vlada je leto 2008 danes razglasila za Trubarjevo leto. V letu 2008 bo Slovenija namreč praznovala 500. obletnico rojstva Primoža Trubarja, protestantskega reformatorja, ustanovitelja in prvega superintendenta evangeličanske cerkve na Slovenskem, začetnika in utemeljitelja slovenskega knjižnega jezika. Primož Trubar je eden izmed najpomembnejših stebrov slovenske kulture in narodne istovetnosti.

Primož Trubar se je rodil 8. junija 1508 na Raščici (na Rašci, Rastčici) pri Velikih Laščah tesarju in mlinarju Mihi, podložniku turjaških grofov in materi Jeri.

Rojstni kraj Rašica je bil v Trubarjevem času najpomembnejše gospodarsko in prometno središče velikolaške dežele. Vas je štela trinajst kmetij in tri mline. Zaradi gostega prometa so imeli v vasi tudi mitnico. Oče Primoža Trubarja je bil tudi mitničar, ki je beležil dohodke turjaške mitnice, kar pomeni, da je moral znati pisati.

Leta 1520 je oče Miha prosil Turjačane za dovoljenje, da se sme sin Primož šolati za duhovski stan. Dvanajst let mu je bilo, ko je šel z doma. Šolal se je eno leto na Reki, nato dve leti v Salzburgu; tam se je moral preživljati s cerkvenim petjem. Več različic govori o razlogih za njegovo selitev iz Salzburga v Trst. V Trstu se je znašel pri škofu Bonomu.

Ko je bil star devetnajst let, mu je Bonomo že dodelil župnijo Loko pri Zidanem mostu. Trubar jo je kmalu izročil vikarju, sam pa odšel v bogoslovno službo na Dunaj, kjer je ostal dve leti. Leta 1530 ga je škof Bonomo posvetil za duhovnika in ga določil za vikarja v Laškem. Pred jezo faranov, ki so mu grozili, saj so jih njegove pridige v novem duhu vznemirjale, se je umaknil v Ljubljano, kjer je sprejel mesto stolnega pridigarja. V svojih pridigah je Trubar uporabljal svetopisemsko razlago švicarskih reformistov in zwinglijancev Bullingerja in Pellicana, zagovarjal je Lutrovo dogmo. Zaradi njegovih nazorov ga je deželni glavar leta 1540 pregnal in Trubar se je ponovno zatekel v Trst pod okrilje škofa Bonoma, ki mu je dal službo slovenskega pridigarja. Bonomo ga je vnemal za gesla in razmišljanja švicarskega reformatorja Kalvina. Bonomo je kmalu dosegel pri ljubljanskem škofu Kacijanarju, da je Trubarja imenoval za kanonika. V Ljubljano se je vrnil leta 1542.

Pod novim škofom Urbanom Tekstorjem, ki je bil vnet katolik, je Trubar dobil službo vikarja v Šentjerneju. Tam naj bi uredil gospodarstvo župnije, dejansko pa so pripravljali teren, da Trubarja zaprejo. To je pravočasno izvedel, se sprva skril, nato pa v letu 1548 pobegnil v Nurenberg v Nemčijo.

Na Nemškem je Trubar dobil službo drugega pridigarja v Rothenburgu ob Tauberi in se kmalu oženil z Barbaro, hčerjo Matije Sitarja iz Kranja. To je bil čas, ko je Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za razvoj slovenske literature. Prestopil je k augsburški veroizpovedi in bil pravi protestant.

Začel je uresničevati idejo pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Da bi ustregel praktičnim potrebam, je sestavil najprej katekizem in abecednik. Za osnovo knjižnega jezika je vzel govor svojega rojstnega kraja Raščice (Rašice), torej osrednje slovensko narečje, za katerega je menil, da ga razumejo vsi Slovenci.

Trubar je dal obe knjižici v tisk tiskarju Morhartu v Tubingenu. Knjižici sta bili natisnjeni z gotskimi črkami in sta izšli v tisoč izvodih: ABECEDARIUM z BRENZOVIM malim katekizmom pred koncem leta 1550 in KATEKIZEM v prozi in pesmih s Flacijevo pridigo o veri prav tako leta 1551. Katekizem je izšel z nemškoslovenskim naslovom: CATECHISMUS IN DER WINDISCHEN SPRACH...

Trubar se je podpisal kot "rodoljub ilirski" (Philopatridus Illiyricus), tiskar pa si je dal izmišljeno ime Jernej Škrjanec na Sedmograškem, da bi se izognil morebitnemu preganjanju.

Katekizem vsebuje nekatera pojasnilna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. S to knjižico je hotel Trubar učiti rojake protestantske vere in hkrati ustreči protestantskemu bogoslužju na Slovenskem. Z drugo knjižico, Abecedarijum, ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naučili branja. Trubar je tako postal začetnik slovenske književnosti.

Umrl je 29. junija 1586 v starosti 78 let v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.