splet

Danilo Bučar, krščen kot Daniel Jožef, se je rodil v družini sodnika (takrat še adjunkt) Julija Bučarja in matere Albine (rojena Kovačič). Oče je bil aktiven na različnih področjih ter je veliko pisal in raziskoval naravo. Po otroštvu v Črnomlju, ko je imel Danilo štiri leta, se je družina zaradi očetove službe preselila v Novo mesto.

Začetni stik z glasbo

Tukaj se je tudi glasbeno izobraževal pri kapiteljskem organistu in gimnazijskem učitelju glasbe Ignaciju Hladniku. Kot samouk (v glasbeno nadarjeni družini) se je naučil igranja več instrumentov. Uradno se je učil igrati le na klavir. Sodeloval je v dijaškem orkestru, vodil pa je tudi tamburaški orkester in ženski oktet. Prvo pesem sošolca Viktorja Markiča je uglasbil pri petanjskih letih: samospev Pesem brez besed.

Predan kulturi

Z Antonom Podbevškom in Božidarjem Jakcem je sodeloval tudi v literarnem krožku, iz katerega je nastala gledališka skupina in odločilno vplivala na novomeško pomlad, pomembno kulturno gibanje. Oče ni podpiral njegove glasbene usmeritve, namreč želel si je študirati glasbo, zato se je izšolal za farmacevta, a ostal predan kulturi: glasbi in gledališču. V obdobju prve svetovne vojne je delal v vojnih bolnišnicah v Gradcu in Pulju, potem pa je do leta 1921 delal kot lekarnar na Jesenicah. Tukaj se je angažiral kot zborovodja in član gledališke skupine, kjer je tudi spoznal Metko Hahm, s katero se je 6. junija 1925 poročil. Po preselitvi v Ljubljano sta bila soustanovitelja Šentjakobskega gledališča, v katerem se je zelo angažiral. Poleg tega sta leta 1930 s pevcem Francem Držajem za berlinsko gramofonsko družbo Homophon posnela več ljudskih pesmi in šaljivih kupletov (uglasbene šaljive pesmi). V obdobju pred drugo svetovno vojno je bil dirigent v ljubljanskem Delavskem prosvetnem društvu Zarja, vodil pa je tudi več pevskih skupin. Poklic farmacevta je opustil leta 1949, ko je svoj hobi profesionaliziral in se zaposlil na Radiu Ljubljana kot urednik in avtor oddaj za zborovsko glasbo. Tu je ostal vse do upokojitve leta 1966. 

splet

Bogat opus

Njegov izjemno obsežen ustvarjalni opus obsega različno zborovsko glasbo, samospeve, operete in številna gledališka dela in glasbo za gledališke predstave, saj je bil med drugim tudi soustanovitelj Šentjakobskega gledališča v Ljubljani. Rojstne Bele krajine se je spomnil  v svojih delih velikokrat, tudi z rapsodijo Belokranjske pisanice (1943) in Žumberaško rapsodijo (1946). Tudi sicer je po njegovi zaslugi ohranjenih veliko žumberaških pesmi in je tako zaslužen za ohranitev dediščine bosanskih uskokov pri nas (Cvijeće mi polje pokrilo, Tiraj ovce devojko, Baš usred našeg sela …). Splošno znane so vsaj še njegove otroške pesmi Aja – tutaja, Metuljček cekinček in gotovo najbolj znana Nocoj pa, oh, nocoj …, ki jo je v svet ponesel Slovenski oktet. Veliko je ustvarjal tudi v gledališču – najbolj znane so njegove spevoigre: Študentje smo, spevoigra/opereta, Na Trški gori, Smuk-smuk, Kurent, ki jih je napisala soproga Metka Bučar.

splet

Vsestranski talent

Ob vseh njegovih talentih ne smemo prezreti njegove nadarjenosti za risanje in slikarstvo. Med drugim je še kot osnovnošolec prispeval 15 odličnih risb za knjigo svojega očeta Julija Bučarja, tudi izjemnega entomologa, Slovenski metuljar. Delo je tako dobro, da ga še po več kot 100 letih od nastanka še vedno uporabljamo kot priročnik in učbenik.

Galerija

splet