Ljudje ob Kolpi: Janko Lavrin
Janko Lavrin, literarni zgodovinar, esejist, prevajalec
Rojen 10. februarja 1887 na Krupi (v Beli krajini), umrl 13. avgusta 1986 v Londonu
Osirotel je star komaj štiri leta, ko sta starša umrla za jetiko. Odraščal je pri sorodnikih in obiskovale osnovno šolo v Semiču, gimnazijo pa v Novem mestu. Po maturi si je dal od sestre izplačati svoj delež od kmetije in odšel na študij v Prago in Sušak (danes del mesta Reka), nato pa še arheologijo in slovansko književnost v Sankt Peterburg, Rusija. Ker je želel podrobneje preučiti Ibsena, je nekaj časa študiral tudi na Norveškem in v Parizu. V carski Rusiji se je srečeval z najpomembnejšimi literati tistega časa, v času prve svetovne vojne pa je bil poročevalec za časopis Novoje vremja iz balkanskega bojišča in se s srbsko vojsko umikal preko Kosova in Albanije na Krf. Po prevratu v Rusiji je uvidel, da tam nima kaj več početi in se je preselil v Anglijo. Tu se je zaposlil kot novinar, nato kot lektor, leta 1923 pa je bil habilitiran za profesorja novejše ruske literature na univerzi v Nottinghamu. Tu je kar je ostal vse do upokojitve leta 1953. Sodeloval je pri ustanavljanju slavističnega študija na univerzah v Londonu, Glasgowu in Birminghamu. V letih 1941 do 1944 je za BBC pripravljal oddaje v slovenskem jeziku.
Večinoma je pisal v angleškem jeziku, nekaj tudi v slovenščini in ruščini, več njegovih del pa je prevedenih v druge svetovne jezike – nekatera tudi v 13 jezikov. Raziskoval je najpomembnejše osebnosti ruske književnosti in objavil številne monografije. Za slovensko literaturo pa je pomemben kot prevajalec, saj je bralcem v angleščini približal Prešerna, Cankarja, Župančiča, Bora in Gradnika. Nameraval je izdati še več slovenskih del v Angliji, a se slovenski pisatelji (ki jih je izbiral Lavrin) velikokrat sploh niso odzivali na pisma urednikov iz Velike Britanije.
Dobro se je poznal z Majakovskim, Ano Ahmatovo, Gumiljovovim, Jeseninom, Mandelštamom, Hlebnikovim, Rozanovom, Dostojevskim, dopisoval si je s Tolstojem … intervjuval je Nikolo Pašića in Milana Ciganovića (človeka, ki je naučil streljati Gavrila Principa - atentatorja prestolonaslednika Ferdinanda, major Vojin Tankosić pa jih je oskrbel z orožjem. Ker ju Srbija ni izročila, je Avsto-Ogrska napovedala Srbiji vojno …). Zelo znana je njegova korespondenca s slovenskimi prijatelji, posebno z Rapo Šuklje, ki je prevajala njegova dela.
Dopisni član Slovenske akademije znanosti in umetnosti je postal leta 1956. Rapa Šuklje ga je označila za najpomembnejšega slavista v Veliki Britaniji. Mitja Meršol ga je opisal kot »Globalnega evropejskega Slovenca iz Bele krajine«. Nekateri biografi navajajo, da je govoril več kot 30 svetovnih jezikov.
Leta 1971 je dobil Prešernovo nagrado.
Po Janku Lavrinu nosi ime nagrada Društva slovenskih književnih prevajalcev – Lavrinova diploma.
Nekatera njegova dela:
В стране вечной войны: Албанские эскизы (In the country in the spring of war: Albanian sketches), Petrograd, 1916.
Dostoevsky and His Creation: a psycho-critical study, London, 1920
Tolstoy: a psycho-critical study, London, 1922
Studies in European literature, London, 1929
Aspects of modernism: from Wilde to Pirandello, London, 1935
An introduction to the Russian novel, New York and London, 1943
Dostoevsky: a study, New York, 1943
Pushkin and Russian literature, London, 1947
Tolstoy: an approach, London, 1948
From Pushkin to Mayakovsky: a study in the evolution of literature, London, 1948
Ibsen: an approach, London, 1950
Nikolai Gogol, 1809-1852: a centenary survey, London, 1951
Goncharov, New Haven, 1953
Russian writers: their lives and literature, 1954
Lermontov, London, 1959
Russia, Slavdom and the Western World, London, 1969
Nietzsche: a biographical introduction, 1971
A panorama of Russian literature, London, 1973
Spovednikova spoved, 1986
Med osem in osemdeset, Ljubljana 1987
Pisma slovenskim prijateljem, Ljubljana 2004
Slovenija Poletje 1928 Nora in Janko Lavrin, Ljubljana 2004.
V Angliji se je poročil s slikarko Noro Fray in v zakonu sta se jima rodita dva sinova; David je bil znan zdravnik, onkolog v Kaliforniji, ZDA, in John, pomemben kipar in slikar, ki je živel in ustvarjal v Wellsu (Združeno kraljestvo). Z Norinega in Jankovega poročnega potovanja po Sloveniji je nastal zanimiv tudi hudomušen likovni dnevnik, ki ga je 2004 leta izdala založba Vale Novak. Nora je skice, ki so nastajale na poti, pozneje tudi obarvala in v knjigi sta predstavljeni obe varianti.
Slovenijo je redno obiskoval in preživel del leta v Piranu in na Krupi. Njegova rojstna hiša več ne stoji, bila pa je v bližini sedanjega kmečkega turizma »Cerjanec«. Na nadomestni gradnji je tudi spominska plošča pomembnemu literatu. Umrl je v 100. letu starosti, le tri mesece pred smrtjo pa je napisal zadnjo knjigo.
