Ljudje ob Kolpi: Lojze Krakar
Lojze Krakar,
pesnik,
prevajalec,
urednik,
literarni zgodovinar in
esejist
Rodil se je
21. februarja
1926 v
Semiču v
Beli krajini, umrl
24. decembra
1995 v
Ljubljani.
Pesnik je o sebi rekel: »Svojo pot najraje hodim sam«.
Po končani osnovni šoli v Semiču je obiskoval gimnazijo v Novem mestu, kjer pa je šolanje prekinil, saj so ga najprej zaprli Italijani, nato pa internirali tudi Nemci. Tako je spoznal tudi strahote Dachaua in Buchenwalda. Gimnazijo je dokončal šele po koncu vojne in se nato v Ljubljani vpisal na študij slavistike na Filozofski fakulteti. Po diplomi je nadaljeval s študijem polonistike v Varšavi. Po letu 1965 je predaval slovensko književnost in slovenski jezik na Univerzi J. W. Goetheja v Frankfurtu, kjer je leta 1970 tudi doktoriral. Njegov doktorat Goethe pri Slovencih je izšel v knjižni obliki v slovenskem in nemškem jeziku. Po letu 1976 je poučeval slovenski jezik in književnost na Univerzi v Zadru. Pred odhodom v tujino je bil tudi urednik Tovariša in Cicibana, ki sta bila v tistem času zelo pomembni reviji. Nekaj časa je bil zaposlen tudi na RTV Ljubljana v kulturni redakciji in v Cankarjevi založbi, kjer je postavil temelje izdajanja za zbirko Lirika.
Prve objave je naredil leta 1946 v Mladinski reviji. Njegova prva dela opisujejo predvsem grozote internirancev, pozneje pa se je v ustvarjanju vsestransko razcvetel.
Nekatera njegova dela: V vzponu mladosti, Cvet pelina, Med iskalci biserov, Noč, daljša od upanja, Vdanost, Umrite mrtvi, Krik, Predlogi, Nekje tam čisto na robu, Sporočilo, Izbrane pesmi, Romanje v Kelmorajn, Klinopisi, Sonce v knjigi, Tu in onstran, Od tod so zbežale še ptice, Pacem in Terris … V študijah Prepletanja in Zmage in porazi je obdelal problematiko pesništva in prevajanja pesmi ter posamezna obdobja v evropski literarni zgodovini.
Njegovo prevajalsko delo je zelo obsežno, največ je prevajal iz poljščine, pa tudi iz srbohrvaškega in nemškega jezika. Najpomembnejši deli sta Poljska lirika dvajsetega stoletja in Sodobna mongolska lirika.
Ciril Zlobec je ob Krakarjevi smrti leta 1995 zapisal: »Usodno ga je zaznamovalo dvoje: otroštvo in mladost, ki sta pri njem, tudi zaradi zunanjih razmer, negacija drug drugega: otroštvo v domala idilični Beli krajini, mladost v italijanski internaciji in pozneje v taboriščih smrti, v Dachauu in Buchenwaldu.«
Leta 1977 je bil dobitnik Prešernove nagrade za pesniško zbirko Nekje tam čisto na robu, leta 1963 pa je že bil prejemnik nagrade Prešernovega sklada, za pesniško zbirko Cvet pelina,, dvakrat pa je dobil tudi Levstikovo nagrado za pesniško zbirko - Sonce v knjigi leta 1962 in knjigo Prišel je lev leta 1991).
V spomin na svojega krajana v Semiču že tradicionalno prirejajo Krakarjeve dneve. Na pročelju semiškega muzeja pa stoji tudi njegov doprsni kip.
Za pokušino pa ena Krakarjevih pesmi:
Med iskalci biserov
Pisan raj, enak peklu,
temna večnost nemih rib.
Kakor potopljeni kip
slepo tonem proti dnu.
Kam, sprašuje ribji trop,
Čudna bela riba – kam?
S kamnom v grlu odmrmram:
kaj sprašujete me – v grob!
Plaho rastejo v temo
slepe rože, trd plevel.
Kot prevrnjeno nebo
sveti se zelen pekel.
Kje si, školjka, ki srce
mi ponujaš? Krikni v noč,
da zaslišijo roke
tvojo prošnjo na pomoč!
Lojze Krakar
