Arhiv Lokalno.si

dr. Oton Berkopec, akademik, bibliotekar, slovstveni zgodovinar
Rojen 6. decembra 1906 na Vinici, umrl 17. septembra 1988 v Ljubljani

Oton je dobil ime po slavnem rojaku, rojenem na Vinici: Otonu Župančiču. Odraščal je v skromnih razmerah družine z osmimi otroci. Na predlog domačega župnika in z razumevanjem mame, ki je bila babica, je izobraževanje po osnovni šoli na Vinici nadaljeval na gimnaziji v Novem mestu. En semester je bil v Ljubljani, potem pa se je moral zaradi bolezni in težkih socialnih razmer ponovno vrniti v Novo mesto, kjer je 1927. leta tudi maturiral. V letniku je bilo več Belokranjcev, med njimi poznejši zdravnik in revolucionar Semičan Alojz Mihelčič. Že v tem obdobju je objavljal pesmi v različnih glasilih, pozneje pa se je osredotočil na kulturno publicistiko in prevajalstvo. Po končani gimnaziji je nadaljeval s študijem slavistike na ljubljanski univerzi. Kot najboljši študent v prvem letniku pa je pridobil štipendijo in odšel v Prago kjer je nadaljeval študij slavistike in in filozofije na Karlovi univerzi v Pragi, kjer je leta 1935 tudi doktoriral. Nemci so po zasedbi Češke univerzo zaprli. Berkopec je ostal v Pragi kot bibliotekar v Slovanski knjižnici. Po vojni se je za kratek čas zaposlil na jugoslovanski ambasadi kot kulturni ataše (leta1946-47), potem pa nadaljeval s strokovnim in znanstvenim delom. Po ponovnem odprtju univerze je delal v univerzitetni knjižnici; med leti 1958 in 1971 je bil zaposlen na češki akademiji znanosti in umetnosti kot znanstveni sodelavec. Pred vojno in po vojni je bil hkrati tudi lektor slovenščine na univerzi. Njegovo delo je sicer pretežno obsegalo povezavo kulturnih in književnih stikov med slovenščino in češčino in tudi drugimi slovanskimi jeziki. V češki jezik je med drugim prevedel Bevka, Perocijevo, Pečjaka, Cankarja; nam pa je s prevodi približal češke avtorje Olbrachta, Čapka, Langerja, Novyga, Lado, Majerjevo in številne druge. V čeških medijih je poročal o jugoslovanskih književnih novostih in pisal nekrologe, spremne besede, kritike in podobno. Kot raziskovalec je v Pragi odkril še nepoznana pisma Matije Čopa in neobjavljene rokopise Franceta Prešerna. Čeprav je večji del življenja preživel v Pragi, je v Slovenji spoznal svojo ženo Angelco (umrla 1975 leta), ki mu je bila v veliko pomoč pri delu in ustvarjanju toplega doma.

Njegovo delo je že leta 1971 obsegalo vsaj 638 objav, z delom pa je nadaljeval tudi pozneje.

Leta 1971 je bil izvoljen za dopisnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, 1981 pa za rednega člana. Društvo slovenskih prevajalcev ga je imenovalo za častnega člana, Zveza bibliotekarskih društev Slovenije pa mu je za življenjsko delo podelila Čopovo diplomo. Več priznanj je za svoje delo dobil na Češkem.