Vera Adlešič Popovič, operna pevka
Rojena 29. maja 1905 v Cerknici, umrla 20. januarja 1975 v Ljubljani

»Študij govora zahteva celega človeka, kajti brez predanosti, ki terja žrtve in notranjo discipliniranost, je popolnost nedosegljiva.«
Vera Adlešič

Vera Adlešič je bila soproga Adlešičana dr. Jure Adlešiča, odvetnika, ljubljanskega župana, snemalca ljudske glasbe, velikega dobrotnika adlešiških gasilcev, uspešnega pravnika v čebelarski pravdi…

Rodila se je v družini trgovca in posestnika Janka Popoviča in matere Evgenije (rojena Trebar). Po osnovni šoli na Mladiki v Ljubljani je obiskovala dekliški mestni licej v Ljubljani, zaradi bolezni pa je bila eno leto na zdravljenju na Dunaju in nato v šolskem letu 1921/22 študirala glasbo pri prof. Charles Reeju in ples pri prof. Gertrudi Bodenwieser na Dunaju. Nato je nadaljevala študij pri prof. Juliju Betettu. Pozneje se študirala tudi pri Mateju Hubadu v Ljubljani, Heinrichu Egenolfu v Berlinu, Marii Rado Danielli na Dunaju. V sezoni leta 1927/28 (takrat se je tudi poročila z odvetnikom Adlešičem) se je zaposlila v Ljubljani in hitro postala primadona ljubljanske Opere. Pela je glavne vloge v operah: Hoffmanove pripovedke  (Offenbach), Mignon  (Thomas), Beg iz seraja  (Mozart), Marta (Flotow),  Gorenjski slavček  (Foerster), Seviljski brivec  (Rossini),  Parsifal  (Wagner) … V Ljubljanski operi je ostala do leta 1935. Pozneje je bila štiri leta glavna tajnica pri ženski založbi Belo-modra knjižica. Nanjo so se v tem obdobju  - kot na prvo damo prestolnice Dravske banovine -obračali različni umetniki in s pomočjo soproga je posredovala pri različnih ministrih in banu – tudi za ohranitev ravnatelja Drame Otona Župančiča na njegovem mestu. Spoprijateljila se je s precej starejšo igralko Marijo Vera (baronica Osten -Sacken) in ohranila prijateljski stik vse do njene smrti 1954. leta. Pozneje je pogosto spremljala moža župana na njegovih službenih poteh in slovesnostih – z njim je obiskala tudi slovenske izseljence v ZDA, o katerih je njen mož veliko pisal. Soprog dr. Juro Adlešič je po dolgoletnem županovanju v Ljubljani 1942. leta odstopil, ker ni sprejel italijanskega ultimata za postavitev italijanskega podžupana. Internirali so ga v Monigo, Vera pa je ostala v Ljubljani, kjer je bila članica glavnega odbora Rdečega križa. Nemci so jo obsodili na šestmesečno zaporno kazen in del jo je odslužila v ljubljanskih zaporih. Po vojni je postala prva predavateljica tehnike govora na novoustanovljeni Akademiji za igralsko umetnost, poučevala pa je tudi na Radiu Ljubljana, v Prešernovem gledališču Kranj, Mestnem gledališču ljubljanskem, Višji pedagoški šoli v Ljubljani in Akademiji za glasbo. Kot predavateljica je bila aktivna tudi po drugih krajih Jugoslavije. Napisala je več prispevkov o tehniki govora. Po upokojitvi leta 1968 se s pedagoškim delom ni več ukvarjala. Vseskozi si je prizadevala za »rehabilitacijo« moža Jure in se je na koncu kljub njegovi emigraciji v ZDA izkazalo, da jugoslovanska komunistična oblast proti njemu nikoli ni vložila obtožnice.

O njenem strokovnem pedagoškem delu je bilo napisanih zelo veliko pohval eminentnih profesorjev. Na žalni seji ob njeni smrti 20. januarja 1975 pa je prof. Janko Moder dejal: »Tam, kjer je Oton Župančič z umetniško vizijo  zaslutil pravo pot za kulturo slovenskega, zlasti še gledališkega govora, tam je Vera Adlešič-Popovičeva potem pionirsko in prizadevno orala ledino kot  poklicna pedagoginja na področju tehnike dihanja in odrskega govora …«

Kljub njeni izjemi vlogi v slovenskem in jugoslovanskem kulturnem in pedagoškem delu so jo prezrli vsi leksikoni, izdani v času komunizma.