Moj jezik – materin jezik
##IMAGE-4039681##
Od trenutka, ko mati vzame v naročje svojega novo rojenega otroka, mu začne govoriti ljubkovalne besede, so to prve besede, ki jih otrok sliši v svojem življenju. Temu pravimo prvi jezik oziroma materinščina, ki se otroku globoko vtisne v srce za vedno. Seveda z leti se lahko nauči tudi drugega jezika, ki pa si ga zapomni samo v spomin in ne more nikoli izpodriniti materinščine.
Materinščina je zelo pomembna, saj z njo ohranjamo narod in njegovo kulturo, kajti če bi to pozabili in zanemarili, bi sčasoma narod izginil. Še posebej to velja za majhen narod. Žalostno je, da smo začeli pri nas na veliko uporabljati tujke in popačene besede. Mi starejši se sprašujemo, kje sploh živimo, nismo nikdar bili navajeni takega jezika. Je že prav, da se mladi učijo tudi tujih jezikov, toda uporabljajo naj jih tam, kjer je to potrebno. Ne pa da starši, predvsem stari starši, z odprtimi usti poslušajo, ko ti vnuki nekaj razlagajo in to polovico v popačenih tujih jezikih, tako da jih sploh ne razumejo.
Ne zdi se mi tudi prav, da v medijih in tisku prav tako zasledimo ogromno tujk. Le zakaj, saj naš jezik je lep, čeprav je težaven. Mar vsi mislijo, da so bolj pomembni, če vstavljajo tujke, se ne zavedajo, da naš jezik tako počasi izginja in s tem tudi naša identiteta.
Mar se sramujemo svojega jezika, materinščine. Ponosni bi morali biti, ponosni na Trubarja, ki nas je prvi imenoval Slovence in postavil temelje slovenskega jezika. Še naši zdomci ohranjajo svoj jezik – materinščino v raznih društvih, imajo veliko več pripadnosti do svoje identitete kakor mi v domovini.
Kot knjižni jezik se je slovenščina oblikovala v 16. stol. v času reformacije pri nas. Med prvimi v Evropi smo dobili prevod Sv. Pisma, zelo pomemben Abecednik, Slovnico in Slovar. Imeli smo tuje gospodarje, ki so nam na vsak način hoteli preprečiti, da bi tudi slovenščina postala uradni jezik. Nismo klonili in po stoletjih je bilo tudi to uresničeno. Sedaj pa dajemo v nič vse napore naših prednikov, da smo končno enakovredni vsem ostalim, čeprav smo majhna država.
21. februarja 1952 so študentje v Daki v Bangladešu organizirali protest v katerem so zahtevali enakopravnost za svoj jezik – bengalščino. Pri tem je bilo ubitih nekaj študentov. UNESCO je v spomin in počastitev njihovega boja za materinščino 21. februar razglasila za Mednarodni dan jezikov.
Ta dan je na splošno posvečen spoštovanju lastne materinščine, kot tudi drugih, da bi lahko vsi ohranili svoj obstoj in kulturo. Najlepše in najboljše se pač izražamo v svojem – materinskem jeziku, se veselimo in sanjamo svoje sanje, pišemo pesmi, razmišljamo in se nasploh najlažje pogovarjamo med seboj, ter izpovedujemo svoja čustva.
Pravica do materinščine je ena izmed osnovnih človekovih pravic, ki pa je na žalost niso deležni vsi. Ni čudno, da se neki narod hitro asimilira z narodom, ki izvaja pritisk na njega in tako počasi izginja njihova kultura in narod nasploh. In naenkrat jih ni več.
Na svetu je še vedno okrog 40% prebivalstva, ki nimajo dostopa do izobrazbe v svojem – materinskem jeziku, ki mu je domač in razumljiv, tujega ne razume.
Ne dovolimo tega, vsak ima pravico do svojega materinskega jezika, ne dovolimo, da narodi, njihova identiteta izginja. Saj raznolikost je tista, ki krepi vezi med narodi.
