Poklonili smo se rdeči zvezdi
V bogat program v okviru Festivala Ljubljana, kar nekaj sto kulturnih prireditev, je bil uvrščen koncert Nosil rdečo bom zvezdo, katerega duša je bila Svetlana Makarovič, odlična dramska igralka, pesnica, recitatorka in odlična povezovalka. Ves svoj bogati talent izlila v čašo dogodka, kateremu so dali telo številni glasbeniki; raper Darko Nikolovski, Andrej Rozman-Roza, Tomaž Mihelič, Joži Šalej, Nino de Gleria, Jure Toripevci in velečasni partizanski pevski zbor Pinka Tomažiča iz Trsta …
Gotovo je, da je odlična pravljičarka za otroke Svetlana Makarovič razmišljala, da mora obiskovalce nagraditi z nekim velikim kulturnim dogodkom. Tako kot otrokom pričara sanje, tako je z nastopi, skoraj sto nastopajočih, opozorila na pomen rdeče zvezde kot simbolom svobode, bratstva, sodelovanja vseh ljudi dobre volje. V rdeči zvezdi je simbolika, kot je v križu. Simbolično povezuje stoletja trajajoč upor zoper zlo, ponižanja, brezpravnost …
Gotovo je potrebno omeniti nastop kantavtorja Primoža P. Ram Siterja, saj je sam dogodek dobil naslov po njegovi skladbi Nosil rdečo bom zvezdo.
Kongresni trg je bil včeraj poln. Dobrih tisoč ljudi je lahko sedelo, ostali so stoje napolnili trg in park. Blizu pet tisoč ljudi je ploskalo, pelo in vzklikalo med 21. uro in 24.uro. Gotovo je, da so bili med poslušalci številni tujci, saj so bili lokali na obrežju Ljubljanice polni, v času koncerta so se dodobra spraznili. Moteči niso bili tudi protestniki, ki so s piščalkami in tolčenjem na bombe hoteli preglasiti nastopajoče in razvneta grla poslušalcev. Še nebo, sprva vetrovno in oblačno, je prizorišče pokrilo s tanko tančico neke simbolike z eno samo zvezdo nad gradom. Verjetno Orionom! Na velikem odru je prevladovala velika rdeča zvezda, ki je krasila majice na prsih vseh nastopajočih. Lepšega scenarija si ni mogel nihče zamisliti. Bilo je tako polno pozitivne energije, da ni nihče z nobenim dejanjem motil te mogočne prireditve. To je bil veličastni koncert, ne miting, z nastopajočo skupino umetnikov. Koncert bi sodil v vsa naša večja mesta in v zamejstvo, med naše ponosne Slovence.
Na koncertu je bilo povedano, da so slovenski partizani reševali življenja, domovino in jezik. Skozi mnoge refrene pesmi je bilo rečeno «Veš mama, za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti!« Raper Darko Nikolovski je povedal, da v njem ne teče niti kaplja slovenske krvi, da je tu kot otrok ljubezni staršev, ki so v času »bratstva in enotnosti« skupne države Jugoslavije tu bivali, gradili to skupno domovino Slovenijo. Do zadnje kaplje krvi se počuti Slovenec po duši.
Z zborom so bile zapete pesmi; Bilečanka, Sivi sokole, Konjuh planina, Bela čav, Na oknu glej, Kovači smo in tiste brigadirske; Lepo je v naši domovini biti mlad. Igralka Polona Vetrih je pela židovske prelepe pesmi. Dlani poslušalcev so skelele, grla trpela. Kaj takega Ljubljana še ni doživela. Nastopajoči so ravno Ljubljani, najlepšemu mestu, zapeli mestno himno; Hej brigade, pevskemu zboru pa iz več tisoč grl pomagali kar dvakrat zapeti; Vstala Primorska.
Težko je na papir spraviti tako velik dogodek, zlasti še, če je prežet z močnimi čustvi. Starejši so jokali, mlajši vzklikali:«Dol s tirani, vrnite nam ukradeno domovino in svobodo!«
V kovačnici sveta mora priti do nekaj boljšega. Skujmo dogodke nove prihodnosti. Boljši svet za mlade. Brez vojn! Smrt fašizmu, svoboda narodu, je v zraku lebdel skupen vzklik množice! Ljudje, begunci, migranti, imajo pravico živeti bolje. Ni hudo, da so ljudje, družine v nesmislu vojn izgubile vse premoženje, svoje drage, da so v teh vojnah končali mnogi odlični ljudje. Škoda je, da se le kapitalizem napaja s krvjo in postaja vedno bolj ohol in lakomen. Zakaj mora imeti nekdo tisoč srajc in hoče še tisto edino vzeti siromaku. Tam ob strani trga je bilo slišati lajež policijskih psov, vzklike izražene proti zvezdi. Kaj so ti protestniki hoteli povedati. Da naj izgine rdeče zvezda? Morda zapeti? Saj ne morejo peti, ker nimajo pesmi primerne za tak dogodek! Tudi domobranci niso imeli primerne pesmi. Pravo pesem upora jim je zapela Marinka Frelih, solistka zbora, ki je preglasila vse s pesmijo v besedilih in jezikih upornih evropskih držav Grčije, Španije, Irske, Slovenije.
Bilo je rečeno tudi o spravi, ki ne more biti dosežena, če se ne bo padlim, talcem, žrtvam, poklonila katoliška cerkev, predvsem, Ljubljanska nadškofija, in tudi še kdo, ki je med ljudi sejal seme zla, nestrpnosti, sovraštva. Milijoni žrtev nasilja, kapitala, nima grobov, spomenikov. Zakaj jih postavljati tistim, ki so morili?
Literatura nastala v času narodnoosvobodilnega boja pove vsakemu, ki želi razumeti, vse. Pesniki upora in pisatelji resničnih romanov tega obdobja so izrekli besede:«Veš mama …rad bi ti napisal pismo…zakaj pa dekle tak žalostno gledaš v svet…skovala bo svobode luč…iskra svetla…daj mi krila sokole…kdo pa so ti mladi fantje, moj dom…domovina, ti si kakor zarja …kam so šle vse rožice.
Bil je že nov dan, ko so številni avtobusi razvažali udeležence koncerta v večje kraje Slovenije. Proti Novemu mestu sta se vračala dva. Že nekaj let je tu prisotna zamisel, da bi tudi v Novem mestu zapeli taki zbori, posamezniki, kantavtorji in izrazili, da si želimo le miru, sožitja, sodelovanja, enakopravnosti, službe in pošteno plačilo za dobro delo. Pevka partizanske pesmi Marjetka Popovski je že pela!
Svetlani, Primožu, Darku, Marjetki, hvala za tako kulturno bogat večer. Nam ostajajo le sanje, da bi kdaj skupaj peli o svobodi, delu, srečnem življenju, boljšem jutrišnjem dnevu.
Svoboda je ena nam vsem dodeljena.
