##IMAGE-4066570##

Odkar obstaja človeštvo, je bila osnovna človekova potreba pripovedovanje. Še posebej je bilo to pomembno v prazgodovini, ko se še ni poznala pisana beseda, vendar se je čutila nuja do druženja, pripovedovanja svojih doživljajev, bodisi o lovu, uplenitvi največjega plena, ki je nasitil pleme, o lakotah, ki so jih večkrat pestile, o naravnih katastrofah.

Še posebej otrokom so pripovedovali o junaških uspehih njihovih prednikov in v njih obujali sanje in prižigali iskrice živeti življenje, upajoč da bodo ti otroci prenesli zgodbe naprej, da se ne bodo izgubile.

Tako je poleg piktogramov, ki so bili nekako prvi poskus zapisovanja o dogajanju tistega časa, pripovedovanje bilo pomembno za razvoj človeškega uma.

Sčasoma se je razvila pisava, ljudje so začeli hrepeneti po pisni besedi, pripovedovanje pa je vseeno ostalo kot pomemben del nevidne povezave med različnimi narodi, kot temelj za kulturno izročilo, ko se nas dotaknejo izgovorjene besede posameznikov, ko v nas oživijo neko dogajanje in nas vzpodbudijo, da se odzovemo.

Pripovedovanje je kljub današnji digitalizaciji še vedno živo in upajmo, da bo ostalo tako še naprej.

V ljudeh je vzniknila misel, da bi to postal javni dogodek in tako je bil ekvinokcij v marcu, ki ga imamo za začetek pomladi in sta dan in noč enako dolga, pravšnji dan, ko so se navdušenci začeli zbirati in si pripovedovati svoje osebne doživljaje, še več pa o knjigah, ki so jih prebrali. Vsak je lahko podal svoje mnenje, govoril v svojem jeziku ne da bi bil zasmehovan in to je tista nevidna vez, ki je združevala in združuje narode iz vsega sveta in kjer se rodijo nova prijateljstva.

Prvič se je to zgodilo na Švedskem. Izbrali so ekvinokcij v marcu, ko se tema umakne svetlobi in pomeni nov začetek, nova rojstva ljudi, rastlin, živali in tudi nova prijateljstva po celem svetu. Kasneje se je to razširilo po ostalih državah in tako se ta dan praznuje od leta 2004. Ljudje se zberejo, razpravljajo o znanih delih pisateljev, hvalijo, kritizirajo in dajejo svoje mnenje.

Za osnovo branja, pa so jim po navadi avanturistični romani, vojskovanje in obramba pred Turki, o neustrašnem Džingiskanu, o živalih, ki so pomagale ljudem v nevarnosti. V vsaki od teh zgodb smo se poistovetili z junaki in zanimivo je vedno videti, kako otroci odprtih ust in neobičajno mirni srkajo vase te zgodbe. To je obenem tudi prilika, da se učijo sedeti na miru, poslušati in tudi vzljubiti knjige in pripovedovanja svojih starih staršev, ki jim povejo o življenju nekoč Tako bodo vzljubili tudi svojo dediščino, ki je sedaj marsikje porinjena na stran in pozabljena.

Veliko so uporabljena dela Josipa Jurčiča, ki je bil pisatelj in slovenski pripovednik. Njegove knjige, ki temeljijo na zgodovinskih temeljih so zelo brane. Prav tako pa tudi ljudske pravljice, za katere upamo, da ne bodo šle v pozabo. Med najbolj zanimivimi pravljicami za otroke je vsekakor Pripovedka o beli kači, otroci kar obstrmijo, ko jo slišijo. Veliko pa je odvisno tudi od pripovedovalca, da zna ta prečudovita dela prebrati prav, z umetniško noto, da pritegne mlajše in starejše. Še veliko je naših pripovednih pisateljev, katerih dela radi poslušamo.

V tem času, ko smo skoraj vedno doma zaradi tega virusa, ki se nikakor noče posloviti, je še posebej lepo, če se družina zbere in si pripoveduje svoje doživljaje in tudi o knjigah, ki so jim ljube in ki jih najrajši berejo. To družino zbližuje in mislim, da so televizorji in računalniki kar pozabljeni. Najvažnejše pa je, da se otroci počutijo za prave družinske člane, saj imajo pravico povedati svoje mnenje, ki ga starši tudi upoštevajo in jim pripovedujejo po njihovih željah.

Srčno upam, da se ta ustna umetnost pripovedovanja ne bo izgubila, saj je to del naše in svetovne kulturne dediščine.