Radogost večer na Gradu Sevnica: Polde Mihelič
Umetnost, vsa in tako tudi slikarstvo, je vojna s samim seboj, je lepa in plemenita. Slikarska zgodba je lepa, ker se nikoli ne konča; in plemenita, ker ji ni do zmage. Je polje in prostor za vse ljudi, vsa prepričanja, vsa srca, vse pohabe, vse žalosti in vsa veselja. V njej se naseljujejo svobodno vse sanje, vsi obupi, vsa revščina in vse človeško bogastvo. Vase sprejme neurejene misli, čisto nagovarjanje, pravi namen in sladke groze. Slikarstvo je mogoče najti v vseh poštenih dušah; njeni ambasadorji so nenarcisoidni slikarji, njeni konzulati so predzgodovinske jame in njeni politiki oči, vest in prsti.
Nam so bila v sredo, 5. rožnika 2013, posredovana dela pokojnega prijatelja Poldeta Miheliča iz bogate zbirke trebanjske Galerije samorastnikov, ki ji je že drugič predano okno, (lanskega junija je gostoval Viktor Magyar) za pogled v panteon bogatega slovenskega samorastniškega slikarstva v času, ki je še spominjal na »težko romantiko« slovenskih ljudi in njihovega življenja, ki ga danes nepreklicno ni več.
Redki in prezrti, pozabljeni naslikani prizori ostajajo v zgodbah slikarskih mojstrov, kakršen je bil Polde Mihelič.
Na ogled je drobec njegove zapuščine, ki trka na našo notranjost in nas vabi v Galerijo samorastnikov v Trebnje, kjer je postavljena spominska razstava tega velikega človeka – odličnika.
Oglejmo si jih s svojim srcem in očmi, morda bomo začutili, kaj je sam videl in čutil ob nastajanju in kaj nam sporoča.
Zvočno kuliso lepega trenutka so nam v grajski kapeli dobrosrčno podarili mladi glasbeniki iz Glasbene šole Trebnje.
Berite brez oglasov
Prijavljeni uporabniki Trafike24 berejo stran neprekinjeno.
Še nimate Trafika24 računa? Registrirajte se
