Razstava Maje Kumelj
V novomeški Brbralni so sinoči na ogled postavili razstavo mlade umetnice Maje Kumelj. Ob tem so avtorico in njena dela opisali z naslednjim člankom:
Maja Kumelj, rojena 27.07.1983 v Novem mestu, je študentka grafične in medijske tehnike na naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani. Po dolgem iskanju svoje življenjske smeri, od športnega udejstvovanja do literature, se je končno prepustila ustvarjalni sili, ki jo spremlja že od otroških let, likovni umetnosti.
Začelo se je s preprostimi otroškimi risbicami, do prvih likovnih nagrad in sodelovanj na natečajih v osnovni šoli in hkrati do velikega interesa za likovni pouk in ustvarjalne tehnike, takšne in drugačne, ki jih je spoznavala v osnovnošolskih klopeh. Poizkusila se je v grafiki, temperah, slikanju na svilo, v kiparjenju, poslikavi stekla, pa tudi v izdelovanju nakita, skratka v vsem, kar razvija ustvarjalnost. Vendar takrat ni razmišljala, da bi svoj talent resno razvijala v likovno smer, to je bil le hobi, šport je bil prioriteta.
Likovni umetnosti ni posvečala resen pomen in smisel, vse do vpisa na gimnazijo, ko je v prvem letniku v okviru likovnega pouka sodelovala na urah risanja v Jakčevem domu pod mentorstvom takratne prof. Jasmine Žagar in akademskega slikarja Jožeta Kumerja. Slednji ji je tudi predstavil tehniko suhi pastel, nad katero se je popolnoma navdušila in začela ustvarjati. Je popoln samouk. ''Vse nastane z vajo, ljubeznijo do slikanja in malo talenta, ki pa se ga mora razvijati,'' pravi Maja, a kljub temu se želi v prihodnosti še bolj izpopolniti in se preizkusiti še v kakšni novi, njej še nepoznani likovni tehniki. V zadnjem času je resneje začela posegati po portretih, kar je nekajkrat poskusila že v preteklih letih, vendar pravi, da mora človek za vsako stvar dozoreti in tako je tudi v umetnosti. Umetniško delo je moraš začutiti.
Njena zgodnja slikarska dela so realistična, motivirana z navdušenjem nad lepoto in igro, ki jo premore le narava. Še dandanes je v novejših delih, ki so nastala v zadnjem letu, mogoče zaznati čutenje estetike, pa čeprav ne gre več za upodabljanje narave same po sebi. Loteva se namreč tudi človekovega posega vanjo, ki včasih moti, včasih pa estetsko tudi ugaja. A kljub vsemu, kar se dogaja na zemlji, je tam zgoraj nebo. Lepo in eno samo, neskončno in še vedno neodvisno ter prepuščeno igri narave, vsak dan drugačno.
Foto: Andrej Matič
