Danes, 28. decembra, bi rekli v Adlešičih, »da obečavamo« že skoraj pozabljen pomemben praznik TEPEŽNI DAN. Tepežni dan je bil nekdaj otrokom v prav posebno veselje, saj na ta dan otroci v roke vzamejo šibo in z njo tepežkajo odrasle. Začne se doma, ko našeškajo očeta in mamo, stare starše, potem pa se odpravijo po vasi. In odrasli so se tepežkarjev lahko rešili le tako, da so za odkupnino ponudili otrokom slaščice: jabolka, fige, orehe, piškote. Pozneje – v Adlešičih na primer po drugi svetovni vojni, je prišlo v navado dajati otrokom tudi denar.

Šašelj 1906. leta piše, da je bila pri tem praznovanju v adlešiški fari uveljavljena posebnost, da so otroci tepežkali že dan prej (na Dan Janeza evangelista - 27. decembra). Otroci so med tepežkanjem ves čas ponavljali verz:

»Rešte se, rešte se!
Kako na Božič,
Tako po Božič:
Zdravi, veseli,
Tusti, debeli!

Drugod – tudi v Polanski dolini ob Kolpi, pa so na tepežnico prepevali:

»Šip šap, šip šap, šip šap
Da bi bili zdravi veseli.
Dolgo živeli.
Nebesa služili.
Potico delili.
Šip šap, šip šap, šip šap.«

Ponekod po Kranjskem pa so peli:

»Rešte se , rešte se,
Zdravi veseli, dolgi, debeli.
Da bi dosegli sivo brado
In dočakali leto mlado!«

Tepežkanje ima zelo stare - poganske korenine in je simboliziralo rodovitnost in plodnost. Krščanstvo, pa mu je dalo novo vsebino, saj naj bi se nanašalo na dan, ko je dal Judovski kralj Herod pomoriti vse novorojence, ker je iskal novorojenega kralja v Betlehemu.

Tepežkanje je bilo v časih starih staršev blagoslov, ki naj bi z narave (šibe) prehajal na ljudi, predstavljal pa je rodnost in življenjsko moč. Starejšim je pomenil obljubo zdravja, dekletom željo za dobro možitev, živalim v hlevu dobro rejo. Celo po deblih dreves so švrkale šibe, da bi naslednje leto dobro rodilo. Udarcu ali dvema se ni mogel izogniti nihče – če tepežkarjem niso odprli vrat, je te skopuhe celo leto spremljala nesreča.

Ponekod je veljalo, da so otroci lahko tepežkali doma le do 9. ure zjutraj, potem pa so morali po vasi. Zaspanci so tako zamudili nagrado v obliki sladkarij pri domačih; predvsem pa veselje, da bi za spremembo lahko enkrat našeškali svoje starše.

Ponekod so tepežkali kar z miklavževko – palico, ki jo je poleg sladkarij pustil sv. Miklavž.