Tone Pavček o ljubezni do Dolenjske
##IMAGE-2200882##
V knjižnici Mirana Jarca v Novem mestu so včeraj ob njegovi 80-letnici priredili srečanje z dolenjskim rojakom Tonetom Pavčkom. S pesnikom se je o njegovi umetniški poti, poeziji in življenju pogovarjala urednica njegove nove pesniške zbirke Samo tu lahko živim Nela Malečkar. Pavčku je najbolj uspelo izdelati poetsko podobo Dolenjske, je dejala.
Človek ni kriv, če je toliko star, krivo je življenje, ki je lepo, jaz pa sem si izmislil tisto besedo, da dvorim le eni oblasti, življenju, so bile uvodne besede častnega občna treh dolenjskih občin Toneta Pavčka, ki je lastno umetniško pot opisal z besedami, da karkoli človek počne v življenju, počne iz ljubezni. Tako so tudi njegove pesmi, med njimi Juri Muri v Afriki, ki je doslej dosegel naklado 110.000 izvodov, nastale iz ljubezni, je dejal.
Kot je povedal, kljub temu, da sedaj živi v slovenski Istri, Dolenjske ni nikoli zapustil, ker po njemu človek Dolenjske ne more zapustiti. Dolenjska hodi v mesto za njim. Pride, in je gospodarica, in jo vidi, kako drsi po parketu in se usede. Razveže culo in tam notri so darovi, je dejal. "In zadiši, ko pride po dimu na večer in po večnosti. In potem, ko se z njo pogovarjaš, zveš, da je neskončno mlada, kljub temu, da ima tisočletja. In da je neskončno živa in neskončno mila. Je valovita in je darežljiva, in je prava domovina. Ni država, ki jemlje, ampak domovina, ki daje. Dolenjska zemlja je zmeraj tista, kamor se rodiš. Mene so pred osemdesetimi leti za svetega Mihela, vinskega patrona, rojenice posadile materi v naročje in hkrati v narečje najlepše melodiozne govorice, v dolenjščino," je nadaljeval.
"Človek živi to svoje življenje in se trudi, da kdaj doreče misel, stavek, svoj kredo, svojo besedo. Včasih mu uspe, včasih ne," je menil Pavček. Dolenjska mu je od mladih nog dajala navdih, vero in impulz življenja, zato jo ima v sebi, je zatrdil. Povedal je, da se je do osmega leta strašno nežen in ranljiv skrival pred ljudmi. Takrat ni maral ne ljudi in ne vrstnikov v vasi. Ti so ga podili nazaj v goro, med vinograde in med učiteljice v mirnopeški šoli, kjer je bilo zelo lepo, se je spominjal.
Šele med vojno se je naredil, je nadaljeval. Vojna je bila in je zanj strašna stvar, je navezal. Na Dolenjskem so padali ljudje na levi in na desni strani, prav tako njegovi ljudje. To je bil čas, ko je iz dečka rasel v fanta in delavca. Bil je hlapec in spal je v hlevu, v njegovem spominu pa je, kot je poudaril, ostal vonj po konju, po kravah in večnosti. Ko je oral, sejal in kopal v vinogradu, se je okrepil, na koncu vojne je bil tak, da bi ga lahko vzela ena ali druga vojska, da bi padel na eni ali drugi strani, kot se danes reče za domovino, je podčrtal. "Preživel sem in živel za besedo in tudi z besedo za domovino, kar ni slabo" je povzel.
