Janez Eržen, arhiv Lokalno.si

##IMAGE-3961093##

Ko sem Branko prvič srečala, je bila stara toliko, kolikor sem jaz zdaj. Očetova plača ni bila dovolj za najemnino in druge življenjske stroške, med katerimi sta bili tudi dve mesečni avtobusni vozovnici za naju s sestro, ki sva se tega leta vključili v srednješolsko izobraževanje v Novo mesto, 17 km oddaljeno od kraja, v katerega smo prišli živeti leta 1992.

Oče ni vedel, kam naj se obrne po pomoč, zato ga je pot nekako zanesla na občino. Ko je prišel domov, je rekel, da bova vsak mesec hodili k eni gospe, ki nam je "zrihtala" brezplačno mesečno vozovnico. Ta gospa je bila Branka, Branka Bukovec. Njena frizura je bila enaka kot sedaj. Enaka je ostala tudi njena osebnost, njena toplina in energija za projekte, projekte združevanja ljudi.

Prek vključevanja v različne delavnice, tabore, seminarje, izobraževanja, potovanja, … pri katerih je glavno besedo imela Branka, sem tudi sama spoznala ogromno prijaznih, prijetnih ljudi, udeležila sem se veliko prijetnih kulturnih dogodkov. Na izobraževanjih in seminarjih sem pridobila ogromno uporabnega znanja in na taboru doživela tudi svojo prvo najstniško zaljubljenost.

Prvo inštruktorico slovenskega jezika mi je "zrihtala" Branka. Inštruktorico nemškega jezika, ko sem imela popravni izpit, mi je "zrihtala" Branka. Moje prve delovne izkušnje v sociali mi je "zrihtala" Branka, ki mi je dovolila prostovoljno vključiti se v skupino prestopnikov in socialnih delavcev. (Fantje so bili tako veliki, da pri prvem srečanju nisem vedela, kdo je delavec in kdo uporabnik).

Moje prvo poučevanje otrok mi je "zrihtala" Branka, ker mi je dovolila vključiti se v skupino begunskih otrok in jim pomagati pri opravljanju domačih nalog. Še bi lahko naštevala. Postala sem del Branke in Branka del mene. Mnoga leta čutim pripadnost Društvu za razvijanje prostovoljnega dela, kjer sem bila štiri leta tudi zaposlena. Čeprav na društvu ne delam več, živim v drugem mestu, moja pripadnost DRPD-ju še vedno ostaja.

Tam sem spoznala ogromno prijateljev, ljudi dobre volje, na katere se lahko zanesem v dobrem in slabem. Ogromno priznanih kulturnih delavcev, javnih osebnosti, različnih narodnosti, tujcev, ... Znebila sem se ogromno predsodkov, ki jih ima vsak izmed nas.

Te dni se o Branki veliko govori in piše, ker je Branka dobila priznanje Javnega sklada za kulturne dejavnosti, ki si ga seveda zelo zasluži. Vsi, veliko nas je, ki imajo podobne ali celo enake zgodbe z Branko, kot je moja, smo zelo ponosni. "Podajamo," všečkamo in delimo članke o Branki, kličemo se in si čestitamo, kot da smo vsi mi Branka.

Branka, če boš kdaj to, kar pišem, brala, vedi, da smo se občasno norčevali iz tvoje frizure, da smo se izogibali srečati te na prireditvah, ki smo jih organizirali, ker si bila nervozna (saj smo sami vedeli, kaj je treba narediti), da smo vedno eni druge spraševali, zakaj za vraga je tvoj avto vedno poln in zakaj vse to vedno voziš s seboj. Ja, dali smo velik kamen v prtljažnik. Ne smem povedati, kdo je bil pobudnik tega. Ne vem, koliko časa si ga vozila okoli. Veliko stvari nam ni bilo jasnih. Najbolj pa to, od kje črpaš vso to energijo, voljo, željo za vsem, kar si naredila do sedaj. Ne boš se zlahka ustavila.

Mislim, da se vsi, ki sem jih spoznala preko tebe, društva, strinjajo: Branka je … Branka. Ena, edina in unikatna, zato jo imamo radi.