Via crucis MMXX
##IMAGE-4016752##
Dragi bratje in sestre po knjigi, tisti, ki nas ni tako malo, in ki se še vedno priklanjamo tiskani knjigi, a se zavedamo tudi dobrobiti in števnih pasti sodobnih zaslonov, to bo zapis o tiskanem prvencu pesniške zbirke Novomeščanke Andreje Grom. Torej, VIA CRUCIS MMXX. Križev pot! Preveč bombastičen uvod?
Kdor bo krenil po njeni križevi poti, ne bo priča Jezusovega trpljenja od trenutka, ko ga je Poncij Pilat obsodil na smrt, do trenutka, ko ga mrtvega položijo v grob. Njen križev pot je drobna knjiga sporočil, do katerih se mora dokopati bralec sam. Med njimi omenjam tri, na katera nas v uvodu knjige opozarja tudi avtorica sama: »Ko nas slepi učijo videti, je čas,da spregledamo. Ko nas gluhi učijo poslušati, je čas, da se zavemo. Ko nas nemi učijo govoriti, je prišel čas za dejanja.« Jasen odraz našega časa.
VIA CRUCIS MMXX sestavlja štirinajst postaj, dodana je petnajsta, vsaka je opremljena s slikami akademske slikarke Mire Ličen Krmpotič, naslovnico pa je ustvaril Jože Pavlič. Kar bralca takoj na začetku preseneti, je pesničin mojstrski prijem prelivanja sonetov, za ritem pesmi Andreje Grom pa zapišem, da je zlati ritem, nekaj takega, kot je za slikarsko platno zlati rez. In zato se ti soneti, zelo zahtevna pesniška forma, tako lepo berejo. A pomembna je vsebina, sporočilo.
Torej, Križev pot je prijetno branje in obudi morda pozabljene zgodbe in obenem zgroženo ugotavlja, kako globoko je zabredel sodobni svet. Spomni na Jožefa iz Arimateje, ki je pripravil kamniti grob, kjer se je davno tega zgodil čudež vstajenja in upanja na dobro. Slednjega je dandanašnji vse manj, a ravno soneti, kakršni so Andreje Grom, dodatno vlivajo vero v dobro. Se poklonijo Aristotelu, ki je že v antiki svaril pred hrematizmom, najhujšo obliko izkoriščanja človeka po človeku, ki se danes kaže kot noliberalizem, a da vedeti, da so ljudje, ki odprejo srce, ko je treba. Soneti nadalje kličejo na pomoč Simona iz Cirene, da bi sodobnega človeka podučil, kako je treba znati ob tegobah nastaviti ramo, da se človek odpočije in nabere moči za premagovaje življenjskih težav. V njenih sonetih bo bralec zasledi še nekaj utrinkov zgodb iz knjige knjig, Svetega pisma, ki ob branju zažarijo kot kresničke v poletnih temnih in toplih nočeh, da je človeku ob pogledu na ta čudež narave lepo pri srcu.
In ob koncu, za dober občutek, kako zaskrbljeno pesnica bdi nad današnjim krutim, neoliberalističnim in neobčutljivim svetom, polnim krivic, ko krvniki, ki hlastajo po tuji zemlji, brez težav raketirajo bolnišnice, šole in pobijejo na tisoče otrok, Andreja Grom zapiše:
/»Kje prijatelj si, Simon iz Cirene. / da nežna roka tvoja se približa, / da pomagaš nositi težo križa?/ Al res rešitve za nas ni nobene. /
