Za lepši jezik
Včasih smo lahko poslušali oddajo Pet minut za lepši jezik. Ne vem, koliko je pripomogla k temu, da so Slovenci, ki javno nastopajo, govorili bolj pravilno, a človek je imel vsaj občutek, da nam le ni vseeno, kako se kdo izraža. Če bi danes še imeli Pet minut za lepši jezik, bi se ustvarjalci oddaje gotovo spotaknili ob postavljanje vprašanj.
''Zdaj bodo lahko novinarji postavljali vprašanja predsedniku vlade,'' slišimo najmanj dvakrat dnevno po radiu ali po televiziji. Pa novinarji ne postavljajo ne kolov v vinogradu ne mlajev za prvi maj, ampak samo sprašujejo predsednika vlade. Torej bi predstavnik za stike z javnostjo lahko mirne duše rekel: ''Novinarji bodo lahko zdaj spraševali predsednika vlade.'' In novinarji bodo spraševali, če pa bo kdo na podlagi odgovorov predsednika vlade napisal dober članek, se bo z njim postavil pred stanovskimi kolegi. Preprosto kot pasulj.
V oddaji Pet minut za lepši jezik ne bi mogli tudi mimo zelo pogoste rabe s strani. Velikokrat slišimo: predlog je bil ostro zavrnjen s strani opozicije. S strani Hrvaške še nismo dobili odgovora. Čutiti je bilo nezadovoljstvo s strani vinogradnikov. In podobno.
Poskušajmo to povedati povsem preprosto, brez birokratskega izražanja in posiljevanja jezika. Slišati bo takole: opozicija je ostro zavrnila predlog. Hrvaška še ni odgovorila Sloveniji. Vinogradniki so bili nezadovoljni.
V oddaji Pet minut za lepši jezik bi povedali tudi to, da slovenščina ne mara brezosebne rabe. Brezosebni so lahko, na primer, poslanci v državnem zboru, se pravi ljudje, ki jih zanimajo višji cilji veliko bolj kot preprosto ljudstvo. Višje cilje pojmujejo kot cilje, ki koristijo izključno njim, njihovim sorodnikom, prijateljem in strankarskim pajdašem. Velikokrat slišimo: zakon se ne izvaja, ceste se ne gradijo po načrtu, računi se ne izdajajo, v pisarnah državnih uslužbencev se premalo dela.
Čuti pa bi morali: pristojni organi zakona ne izvajajo. Država ne gradi cest po načrtu. Zobozdravniki ne izdajajo računov. Državni uslužbenci premalo delajo.
Za vsakim dejanjem stoji človek, ne morda zrak. V nakupovalnih središčih se nakupljeno blago ne obračunava samo, ampak to počnejo blagajničarke, ki ponekod niti sedeti ne smejo, ker jih lastniki štacun nimajo za osebe, ampak jih vidijo povsem brezosebne. Zanje so manj kot puranja kolbica ali zavojček toaletnega papirja, ki bi ga morebiti kak nakupovalec neplačanega odnesel skozi vrata, če bi blagajničarka sedela in tako ne bi dobro videla spodnje poličke nakupovalnega vozička.
Se mi kar zdi, da bo brezosebnosti med nami iz dneva v dan vse več, pa ne samo v besednem izražanja, pač pa v povsem vsakodnevnih odnosih.
Do tedaj pa le: raje kot bi rekli: denar za posodobitev telekomunikacijskega omrežja se prepočasi vrača, recimo, da odgovorni prepočasi vračajo denar, ki so ga pred leti vložili državljani za posodobitev telekomunikacijskega omrežja. Če je le mogoče, jim dodajmo še ime in priimek. Morda bomo s svojim natančnejšim, predvsem pa z osebnim izražanjem, pripomogli kanček k redu v tej naši kurji materi.
Se vam ne zdi, da je ljudi brez obrazov - brez osebnosti torej - že kar preveč za deželo, ki premore le dva milijona prebivalcev?
