Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

V Zlatorogovi galeriji na sedežu Lovske zveze Slovenije smo v četrtek, 5. marca 2015, slavnostno odprli že tretjo razstavo. Razstava nosi naslov Lovčeva žena, na ogled pa so postavljeni kipi ribniškega kiparja Branka Žuniča.

Branko Žunič je delal v gozdu in se kmalu zapisal lovstvu, vseskozi pa se je rad ukvarjal z rezbarjenjem in oblikovanjem lesa ter mu s tem, kot sam pravi, znova vdihnil življenje. Njegovi kipi nosijo večplastno sporočilo in izzivajo opazovalca k razmisleku. Prvič se je predstavil širši publiki leta 1999 v Ribnici in od takrat redno razstavlja. Za svoje delo na umetniškem področju je leta 2011 prejel priznanje Občine Ribnica. Žuničeva najnovejša razstava, ki ji je umetnik nadel ime Lovčeva žena, želi opazovalca popeljati v svet soodvisnosti, soodgovornosti do vseh prisotnih na Zemlji. Žunič skozi razstavo izpostavlja svoje najbližje, še posebej ženo. Prepričan je namreč, da če lovec ne prepriča v koristnost svojega početja svoje žene, ne bo prepričal nikogar. Hkrati pa hoče avtor s svojo razstavo pokazati na usodno povezanost človeka z naravo in na to, da se moramo zavedati, da za nami prihajajo novi rodovi. Od nas je odvisno, kako bodo živeli in preživeli.

Ljubitelje umetnosti je pozdravil predsednik Lovske zveze Slovenije mag. Srečko Felix Krope, ki je o umetniku povedal: »Redkim je dano to, da lahko tisto, kar vidijo, čutijo in mislijo, prenesejo tudi navzven, zunanjemu svetu. Eden izmed takšnih je avtor današnje razstave Branko Žunič.« Predsednik LZS se je kiparju zahvalil za sodelovanje pri razstavi in poudaril, da je ponosen, da imamo take lovce. Po mnenju podpredsednika Lovske zveze Slovenije Ivana Malešiča pa si umetnost in lov že dolgo nista bila tako blizu.

Svoje strokovno mnenje o razstavi Žuničevih del je zbranim predstavila priznana umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki je svojo strokovno oceno podala že na številnih razstavah domačih in tujih likovnih ustvarjalcev. »Vsaka Žuničeva skulptura ni le materialna forma, ampak utelešenje avtorjevega sporočila. Je zgodba, nastala na realni osnovi in likovno utelešena v poduk. Ker v njej pogosto nastopajo živalski liki, bi jo zaradi lažjega razumevanja prenosa vsebin in namigov lahko poimenovali kar likovna basen,« je prepričana Stibilj Šajnova. Po njenem mnenju je simbolizem v Žuniču našel samosvojega nadaljevalca, mojstra, ki oblikam daje novo vsebino, prilagojeno današnjemu času: »Njegova simbolika ni vedno lahko razumljiva. Zahteva aktivnega gledalca, ki mora razmakniti zastor vejevja, da pride do debla – do vsebinskega jedra, v katerem se zrcali njegova lastna podoba kot tudi podoba družbe. Zato ob njegovih skulpturah postojimo in razmišljamo, bogatimo domišljijo in človeško zorimo.«

Večer je popestrila glasbenica Sara Being, ki je obiskovalcem zapela tri avtorske skladbe: Land of green, I will try in Ko se zvečeri. V glasbi Sare Being se prepletajo vplivi različnih glasbenih tradicij in žanrov, avtorico pa pri pisanju skladb navdihujejo življenje, narava, ljudje in njihovi odnosi.

Branko Žunič je, preden je odprl razstavo, povedal, da je imel srečo, da je dobil čudovito ženo Moniko, ki se ji zahvaljuje za vse, kar je morala z njim potrpeti, obenem pa ji je odpustil vse, kar je on pretrpel zaradi nje. »Hvala lepa vsem našim bližnjim, predvsem ženskam. Ženska je čudovita in nujno potrebna. Da se tudi brez nje, ampak to je skoraj nemogoče,« se je še pošalil Žunič.

Nekaj vtisov obiskovalcev:

FAN-TA-STI-ČNO!

»Brane, ti si car. Čestitke.«

»Čudovito!!!«

»Vedno znova presune!«

Tako naprej – s pogumom.

Razstava je na ogled vsak delavnik med 9. in 13. uro.