Janez Vajkard Valvasor (Joannes Weichardus Valvasor), polihistor

Rojen maja 1641, krščen 28. maja v Ljubljani, umrl novembra 1693 (pred 16. 11) v Krškem

Zgodovinarji menijo, da si je baronski naslov pripisal kar sam, saj se je rodil na Starem trgu v Ljubljani Ani Mariji Ravbar in deželnemu odborniku Jerneju Valvasorju, potomcu stare plemiške družine iz Bergama. Ta je imel v lasti posestvi Gamberk in Medija na Izlakah. J. V. je odraščal v družini s 16. brati in sestrami, gimnazijo pa obiskoval pri jezuitih v Ljubljani. Bil je zelo izobražen in vsestransko razgledan, saj je bil tudi lastnik ene najbogatejših knjižnic. Kot tipičen plemič tega obdobja je zbiral znanje po vsej Evropi in tudi severni Afriki. Nabral si je tudi bogate vojaške izkušnje v različnih vojnah po Evropi. Doma se udeleži leta 1663-1664 vojne proti Turkom (tu se bojuje skupaj z grofom Burgstallom iz Pobrežja pri Adlešičih). Po povratku dokupi nove posesti na Kranjskem, tudi grad Bogenšperk. Poročen je dvakrat. S prvo ženo Ano Rozino Graffenweger ima devet otrok, z drugo ženo baronico Ano Maksimilo Zetschker, pa štiri.

Svoje bogate izkušnje prelije v številna dela – najbolj znana je obširna in vsestranska »Slava vojvodine Kranjske«. Na Bogenšperku uredi bakroreznico in pripelje iz Nemčije najboljše mojstre tistega časa. Privabi jih z boljšim plačilo. Njegovo ustvarjanje tiskovin ga tudi pripelje do bankrota, saj je ustvarjal daleč preko svojih finančnih zmožnosti.

Prepotoval je vso Vojvodino Kranjsko – med drugim tudi Slovensko marko (danes ji rečemo Bela krajina). Tudi tukaj je natančno popisal graščine, pokrajino, noše, ljudi …

Čeprav je bil izobraženec in velik znanstvenik (denimo – natančno je popisal delovanje cerkniškega presihajočega jezera in postal član Kraljeve družbe), pa je skoraj neverjetno, kako je verjel v hudiča, čarovnice in vraže.

O posestvih v Pobrežju gospoda Johana Adama grofa von Burgstalla piše:  »Tla so tu odlična in plodna: polja kar najbolj lepo rodijo, drevje se šibi pod sadjem, trta pa pod grozdjem« (kaj se je zgodilo, da je danes ta kraška zemlja tako borna? – opomba B. G.). Sedaj pa pridemo do zanimivega dela – menda naj bi mu neki praporščak (Vidnjevič (?) iz Paunovičev (?) podal zanimivo informacijo o rakih. »Rib in rakov daje reka tu obilico, zlasti če se namreč rakom malo požvižga«. Melodijo je Valvasor zapisal tudi v note, ni pa je mogel preizkusiti, ker je bila Kolpa v času njegovega obiska zaradi obilnega deževja motna. Po zagotovilu njegovega informatorja zadeva zanesljivo deluje na območju med Preloko in Pobrežjem – za drug okoliš mu garancije ne more dati. Notni zapis podajamo v prilogi, pa ga preizkusite.

Mogoče pa prav zaradi te metode uspešnega lova danes v večjem delu Kolpe praktično ne moremo zaslediti potočnega raka. Tudi za avtohtonega potočnega raka velja rek … da je šel rakom žvižgat … (Dejansko so raki skorajda izginili zaradi račje kuge in številnih regulacij vodotokov). Prihaja pa k nam signalni rak (Pacifastacus leniusculus) – invazivna tujerodna vrsta, ki se počasi širi gorvodno po reki Kolpi. Vrsta je na seznamu - kot to določa Uredba Evropske unije o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, zato zanjo veljajo najstrožji ukrepi za preprečitev vnosa in širjenja. Ampak rak tega ne ve. Na območju Krajinskega parka Kolpa ga še nismo opazili, v Karlovcu pa že pred 10. leti. Do tam se je širil s hitrostjo 20 km/leto. Žal nam projekt. s katerim bi bolj sistematično spremljali njegovo širjenje. ni bil odobren. Upamo, da jezu na hidroelektrarni v Dugi Resi ne bo preplezal; prav lahko pa mu bo pomagal človek – kot je to počel že doslej.

Škarje imam, pa nisem krojač; ponočnjak sem, pa ne zapravljač;
Drugi pravijo le naprej! Jaz: le nazaj!
Kdo sem? - Povej!
(Josip Stritar)