splet

Rodil se je v idilični vinogradniški vasici Drašiči, očetu Janezu (v Drašiče se je priženil iz Božakova) in materi Ani (roj. Guštin) kot osmi otrok. Kot je bilo takrat večkrat v navadi, so ga krstili še isti dan, a ne v Drašičih, pač pa v precej oddaljeni farni cerkvi sv. Nikolaja v Metliki.

Osnovno šolo je obiskoval v Drašičih (danes poznanih po odličnih vinarjih in najstarejši soseski zidanici-vinski banki) in Metliki; gimnazijo pa v Novem mestu in Ljubljani (sprejet je bil v Alojzivišče in tako preskrbljen s hrano in stanovanjem). Ves čas se je tudi glasbeno izobraževal pri najboljših tisti čas: v Novem mestu pri p. Ignaciju Hladniku, v Ljubljani pri Antonu Foersterju in Mateju Hubadu. V domačih Drašičih je prvič zaigral na orgle kot šestošolec za Veliko mašo. V Ljubljani je postal pevovodja gimnazijskega zbora. Po maturi 1903 leta je opravil enoletno služenje vojaškega roka, nakar je nadaljeval s študijem. Zelo si je želel študirati glasbo (že od otroštva je zapisoval narodne pesmi), ki jim je bil tako predan. A je njegovo navdušenje ohladil profesor Matej Hubad, ki mu je razložil, da za slovenskega glasbenika ni dela – tudi on sam ima tako borne dohodke, da se ni mogel nikoli poročiti. Na Dunajski filozofski fakulteti zato vpiše grščino in latinščino ter slovenščino in nemščino, da bi si na tak način zagotovil profesorsko službo. Vseeno se na Dunaju glasbeno udejstvuje: pri društvu Danica je ustanovi godalni kvartet, pri Straži pa je vodil pevski zbor in tamburaški orkester.

splet

Prvi zvezek Slovenskih narodnih pesmi je izdal že kot dijak 1903 leta (v knjigi njegovo ime pomotoma zapišejo kot Martin Bajuk), leto pozneje drugega in do leta 1927 je izdal pet zvezkov, ki so bili vsi tudi večkrat ponatisnjeni. Moški pevski zbor v Ljubljani je bil tik pred razpadom in Bajuk ga je v počitnicah 1907 prevzel in v kratkem z njim izvedel odmeven koncert. Leto pozneje je organiziral tudi javno glasbeno šolo in izdal zbirko Odmevi naših krajev. Takrat ga je dr. Gojmir Krek seznanil z založnikom Lavoslavom Schwentnerjem, ki se je odločil izdati tretji zvezek njegovih Slovenskih narodnih pesmi, Bajuku pa je že prvi dan, ko sta se srečala, na roke izplačal honorar 300 kron, kar je bil za revnega študenta naravnost neverjeten znesek (od Glasbene matice je dobil za vsak zvezek po 10 kron!). Tudi sicer je Schwentner veljal za dobrotnika (Cankarju je založil 10 del). Na naslovnici je imela zbirka pomenljiv podnaslov: »Izšle ste iz naroda, pojdite med narod«. 1913 leta je izdal tudi že tretji zvezek Odmevov iz naših krajev.

Diplomiral je 1909. leta in se zaposlil kot profesor na gimnaziji v Kranju, nato je služboval v različnih ljubljanskih gimnazijah. V letih 1940-45 je bil ravnatelj Klasične gimnazije v Ljubljani. Čeprav mu ni bilo dano študirati glasbe, pa ji je bil ves čas predan in se je aktivno ukvarjal z njo in ustvarjal tudi na tem področju. 1919 je ustanovil Pevsko društvo Ljubljana, 1920 Pevsko zvezo, 1922 Društvo učiteljev glasbe, katerega predsednik je bil do leta 1939. Ustanovil je tudi Učiteljski pevski zbor.

Maja 1945 je z družino odšel v Avstrijo, kjer je v taboriščih na Koroškem, Tirolskem in v Zgornji Avstriji organiziral pouk v slovenskem jeziku in je bil ravnatelj slovenske gimnazije. Kljub skromnim razmeram je bilo šolstvo organizirano tako dobro, da so po opravljenem nadzoru šolskega inšpektorja maturitetna spričevala s podpisom Marka Bajuka bila priznana na avstrijskih univerzah. Tudi v begunskih taboriščih so ustanovili številne pevske zbore. Tu je bil (zaradi pritiskov iz Jugoslavije) iz varnostnih razlogov premeščen iz taborišča v angleški okupacijski coni v taborišče v ameriški okupacijski coni. Kljub vsem oviram in nagajanju je gimnazija uspešno izvedla maturo.

splet

Leta 1949 se je že 67-leten (ker ni dobil sponzorja za ZDA) odločil emigrirati v Argentino in začeti znova. Od številnih učiteljev in profesorjev beguncev v avstrijskih taboriščih sta se dve učiteljici vrnili v Jugoslavijo, štirje so ostali na avstrijskem Koroškem, vsi ostali pa so dobili vize za nastanitev v prekomorskih deželah (Kanada, ZDA, Argentina, Avstralija, Brazilija …). Bajuk se je najprej naselil v Buenos Airesu, kjer je za golo preživetje delal kot gradbeni delavec pri različnih podjetjih, ko pa se je v Mendozi pridružil sinovom (ki so emigrirali leto prej), se je najprej zaposlil v ravnateljstvu mestnih parkov, nato v živalskem vrtu in na koncu je delal v laboratoriju botaničnega vrta. Ves čas se je nesebično razdajal in lotil organiziranja slovenske skupnosti. V celoti se je predal slovenskemu šolstvu in kulturnemu življenju diaspore. Organiziral je nedeljsko osnovno šolo in srednjo šolo ter bogato kulturno življenje. Posebno s pevskim zborom žanje velike uspehe – njegov Slovenski zbor Mendoza je nastopil leta 1960 na proslavi 150. letnice argentinske osamosvojitve v Buenos Airesu.

Preberite še ...

· Začetki na Petrolu

Naj vas mladost ne zavede – Žiga obvlada svoje delo

Tako v Kraljevini Jugoslaviji kot v Argentini je izdajal učbenike, berila in priročnike za latinščino in glasbo. Poleg že prej naštetih omenimo še dela: Pevska šola, igra Tihotapec, ljudska igra v petih dejanjih, 1923, Mera v slovenski narodni pesmi, 1928, še bolj znana je Tamburaška šola, ki jo je izdal l. 1929, ki je sploh prva s to tematiko v slovenskem jeziku, 1930 je izdal tudi Vodnik po ljubljanskih pokopališčih. Napisal je Učbenik latinščine za gimnazijo in Latinski tolmač. Z Milanom Grošljem sta prevedla in napisala komentarje del Salustija, Cicerona in Ovida. Že po njegovi smrti – je leta 1988 v Buenos Airesu izšlo njegovo delo Še bomo peli …

Marko Bajuk je bil udeleženec obeh svetovnih vojn, v prvi kot nadporočnik v avstrijski vojski, v drugi vojni pa je dočakal kapitulacijo kot stotnik v Jugoslovanski kraljevi vojski.

Učbeniki profesorja Marka Bajuka so bili po vojni v Jugoslaviji prepovedani, ker pa nekateri še desetletja niso imeli zamenjave, so oblasti morale dovolili njihovo uporabo v šolah, a le pod pogojem da je bilo ime avtorja prekrito z nalepko ali počrnjeno …(!).

Marko Bajuk je tudi stari oče nekdanjega predsednika Vlade RS in finančnega ministra dr. Andreja Bajuka.

V Svobodni Sloveniji (Eslovenia Libre), ki izhaja v Argentini, so ob njegovi smrti zapisali: »Če je bil Marko Bajuk v domovini velika in močna osebnost je zrastel še bolj v begunstvu in izseljenstvu. Vsi tisti, ki so bili na Koroškem v taborišču, se bodo spomnili, kako je tedaj 63-letni profesor z mladeniško silo junaško stopil v begunsko življenje.«

Galerija

splet