B. G.; splet

V adlešiški osnovni šoli so se rodili trije od petih Račičevih otrok, tudi Marko. Oče Božo Račič-Kume (in mama Krista – Kristina Pelko), takrat nadučitelj v Adlešičih, je s svojim delom pustil v Beli krajini nepozaben pečat. A Marko ni počival na slavi svojega očeta, pač pa je tudi sam dosegel pomembne uspehe in se svetovno proslavil. Marko Račič je bil atlet, trener, športni funkcionar, strasten statistik in zelo dolgo časa tudi najstarejši slovenski olimpijec.

Marko se je z družino leta 1925 iz Adlešič preselil v Ljubljano, kjer je oče dobil pomembno službo; a z Belo krajino je ostal vedno povezan. Nenazadnje je bil Marko v letih 1942-1943 tudi uslužbenec železnice - kot vlakovni odpravnik je delal na železniški postaji Črnomelj. Zaradi razmer po okupaciji ni mogel opravljati učiteljske službe (nameščen je bil v Zgornjem Tuhinju in je od tam pobegnil večer pred deportacijo v Srbijo). V službi na železnici je bil precej varen, saj se je tako izognil tako transportu v Srbijo, kot tudi italijanski internaciji. Po kapitulaciji Italije vlak več ni vozil v Belo krajino, zato je bil Marko premeščen na upravo železnic v Ljubljano. Iz Črnomlja se je odpeljal z zadnjim vlakom. Uprava železnic je tako ščitila veliko športnikov in drugih pomembnih Slovencev.

Preberite še ...

· Kulinarika

S temi triki bo vaš piknik popoln

B. G.; splet

Športu, predvsem atletiki, se je Marko zapisal zelo zgodaj. V svoji karieri je bil atlet, trener, funkcionar ter predavatelj in publicist. Od desetega leta starosti je bil član viškega Sokola, nato Ilirije, Hermesa, Udarnika (pozneje se je ta preimenoval v Olimpijo). Po koncu druge svetovne vojne se je za 20 let preselil v Beograd; najprej zaradi študija (Fakulteta za šport - DIF), nato je treniral v Študentu in Partizanu, naposled pa delal še kot trener v vojaškem klubu Partizan. Leta 1953 je bil poslan na trenersko specializacijo na Švedsko, po vrnitvi je postal reprezentančni trener za štafete, nato pa v šestdesetih letih še zvezni kapetan ženske atletske reprezentance. To je bilo prav v času velikih uspehov Vere Nikolić - evropske prvakinje na 800 m, in Olge Gera - srebrne skakalke v višino. Med pomembnimi uspehi tistega časa je ženska sprinterska štafeta: Olga Šikovec-Draga Stamejčič-Zdenka Kolenc-Nada Simić, ki je bila na evropskem prvenstvu v Beogradu 1962 četrta, kar je še vedno najboljši dosežek katerekoli jugoslovanske in slovenske štafete.

Marko je začel športno udejstvovanje v Sokolu, kjer je bil poudarek na gimnastiki, čisto slučajno so njegov tekaški talent opazili v Iliriji in ga povabili k sebi. Že na prvem tekmovanju (prav na svoj 17. rojstni dan) je, čeprav še brez vsakega treninga - zmagal. Ker se dijaki razen v Sokolu niso smeli športno udejstvovati, je nastopal pod psevdonimom ČIČAR (Račič vzvratno). Njegovi športni rezultati so postajali vse boljši; višek športnega udejstvovanja pa so olimpijske igre. Na OI v Londonu 1948 leta je nastopil v dveh kategorijah: tek 400 m in štafeta 4x400 m. Štafeta je zaradi ponesrečene predaje (prvič so preizkusili novo tehniko …) izpadla v kvalifikacijah, Marko pa se je v teku na 400 m uvrstil v polfinale.

B. G.; splet

Za jugoslovansko reprezentanco je nastopil 15-krat, med drugim tudi na svetovnih prvenstvih v Oslu in Bruslju. Na 100 in 200 metrov je 4-krat osvojil naslov državnega prvaka, 7-krat je bil najboljši v štafetah. Na 200 in 300 metrov je postavil kar 20 državnih rekordov, odličen je bil tudi v štafetah, kjer v različnih sestavih sodeloval pri postavitvi 18 državnih rekordov.

Marko je kar 20 let preživel v Beogradu na različnih funkcijah, zaposlen pa večinoma v JNA. Star 50 let se je s činom podpolkovnika upokojil in vrnil v Ljubljano ter tukaj živel še 50 let in nadaljeval z delom kot športni uslužbenec in funkcionar; zadnji dve leti pa je s hčerko Mojco preživel na Krasu. Sprva je bil do te selitve malce zadržan, a potem uvidel, da je to dobro in seveda veliko boljše, kot bi bila preselitev v kakšno ustanovo, saj je imel v Štanjelu, kot se je rad pošalil, tudi »osebno guvernanto«.

Marko je svojo življenjsko zgodbo s pomočjo Rajka Šugmana (nekdanji dekan Fakultete za šport) opisal v knjigi »Na krilih atletike«, v kateri lahko spoznate njegovo zanimivo življenjsko zgodbo. Ker je ni – kot je bilo obljubljeno – izdal Slovenski olimpijski komite, smo za to poskrbeli Adlešičani. Knjigo je uredila hčerka Mojca Račič, oblikovala jo je vnukinja Maruša Račič, založil pa JZ KP Kolpa, v njegovem imenu Boris Grabrijan. Prva predstavitev knjige je bila v Adlešičih, sledile pa so ji številne druge. Sicer pa je Marko avtor ali soavtor več knjig o športu. Bil je tudi najzaslužnejši za hitro obdelavo statističnih podatkov na zimskih olimpijskih igrah v Sarajevu leta 1984. Takratni predsednik Mednarodnega olimpijskega komiteja Juan Antonio Samaranch je ob zaključni slovesnosti v Sarajevu od Marka Račiča dobil v roke knjigo z vsemi rezultati, kar se je zgodilo prvič v zgodovini OI. Poleg Marka in ekipe je bila za to hitro obdelavo podatkov zaslužna Iskra Delta – takrat pomemben računalniški faktor v nastajajoči računalniški industriji.

B. G.; splet

Čeprav je bil drugi najstarejši od Račičeve dece, pa je odšel zadnji - v zavidljivi starosti – v 103. letu. Od njega se je na ljubljanskih Žalah z lepim govorom poslovil olimpionik Miro Cerar.  Posebno z Markom in najmlajšo Rajko smo Adlešičani preživeli veliko lepih trenutkov saj so radi vračali v rodni kraj. Ob 100. obletnici nastopa Adlešičanov na Dunaju (leta 2008) so se proslave, ki sta jo pripravila Kulturno umetniško društvo Božo Račič Adlešiči in Javni zavod Krajinski park Kolpa, udeležili takrat še štirje živi Božovi otroci in več vnukov.

Torej: po Božu Račiču-Kumetu nosi ime Adlešiško kulturno društvo (KUD Božo Račič Adlešiči), ko pa bomo v Adlešičih postavili športno dvorano ali pa kar športni center, pa bo ta zagotovo nosil ime našega najpomembnejšega olimpijca Marka Račiča.

Galerija

B. G.; splet