Splet

Belokranjec Nikolaj Dragoš je umrl v 111. letu starosti in je bil takrat najstarejši Slovenec.

Nikolaj Dragoš, ki se je rodil očetu Ivanu (Janez) in materi Bari (roj. Barbara Cvitkovič) kot deveti od dvanajstih otrok, je osnovno šolo obiskoval v Gribljah. Babica pri porodu je bila soseda Marjeta Totter, botra pa druga soseda Matija Štrucelj in Ana Požek. Takrat je veljal rek, da si mora deveti otrok sam iskati srečo po svetu. In nekaj takega se je res zgodilo.

Oče je bil župan in cerkveni ključar, torej spoštovan vaščan. Šolski proces je bil v Miketovi mladosti večkrat prekinjen zaradi smrti dveh učiteljev, ki nista bila takoj nadomeščena, pozneje – v času 1. svetovne vojne pa tudi zaradi mobilizacije treh učiteljev zapovrstjo. Hajdeč grunt (pri njih naj bi pridelovali precej ajde, ki ji v Beli krajini pravimo hajda) je morala biti kar precej velika saj so imeli konja in osem govedi. A tako velike družine vseeno ni bilo lahko prehraniti.

Po osnovni šoli je oče dal Nika v uk k nekemu ključavničarju, a ker ga je ta uporabljal za hlapca na kmetiji in delavnice skorajda ni videl, se je vrnil na domačijo. Ker je slišal ljudi govoriti, da v Ljubljani »jedo le bel kruh in so lepo oblečeni«, se je odločil (naskrivaj) oditi v Ljubljano. Na uradu za posredovanje dela so ga napotili za vajenca k nekemu peku, a ker je videl, da morajo vajenci s kolesom razvažati kruh po mestu (vožnje kolesa takrat še ni obvladal), je misel takoj opustil in se še isti dan vrnil domov. Doma je pomagal gozdnim delavcem in tesarjem in si pri sedemnajstih letih z lastnimi prihranki kupil prvi »kmašni gvant, kriljak (klobuk) i kravatu«. Vključil se je v kulturno društvo Danica in pri tamburaški skupini igral bugarijo (kitari podoben spremljevalni instrument). Skupina je bila precej uspešna in redno vadila v vaški gostilni, kjer so dobili pijačo, honorarja pa ne. Zaradi recesije se je obisk v gostilni zmanjšal in gostilničar jih ni več potreboval, tako je tudi skupina razpadla. Gribeljci pozneje te dejavnosti niso več obnovili.

Vpoklican je bil v jugoslovansko kraljevo vojsko in vojaški rok je odslužil v Mostarju kot gorski topničar, končal pa kot učitelj topništva. Zopet se je vrnil v Griblje in se oziral za novimi priložnostmi. Poskušal se je pridružiti francoskim prostovoljcem (vojakom), ki so šli v Alžirijo, a ni bil uspešen. Pozneje pa se mu je uspelo vključil v službo profesionalnega graničarja na meji z Bolgarijo. Živel je daleč od civilizacije v srbskih gorah.

Na dopustu v Gribljah je prvič videl smuči in si jih takoj naročil pri izdelovalcu v Logatcu in je bil prvi graničar, ki se je naučil smučati. Kmalu je bilo izdano povelje, da morajo vsi graničarji v gorskih območjih smučati in Nikolaj je tako postal učitelj smučanja. Graničar je bil kar devet let.

Splet

Po napadu sil osi na Jugoslavijo je bil vojni ujetnik in večino časa preživel kot delavec na kmetiji v Sudetih ter Zgornji Avstriji. Precej pozno – šele zadnje dni avgusta 1945 - se je vrnil v Belo krajino, saj je uporabljal prevoz z vlakom. (Moj ded je peš in na konju iz istega konca prišel domov že maja meseca, op. avtorja) Po vojni se mu je zaradi graničarskih izkušenj ponudila priložnost pridružiti se Ljudski milici in tam je ostal do upokojitve. Že v zrelih letih – pri 40-ih se je poročil z Belokranjko Jožico Kapušin - Pepco in v 56 let dolgem zakonu sta se jima rodila hči Cvetka in sin Ivan, ki sta ga pri stotih letih vzpodbudila, da je napisal knjigo »Mojih sto let«.

Po odhodu v pokoj si je kupil kitaro in se učil igrati nanjo, za 100. rojstni dan pa so mu prijatelji iz upokojenskega društva kupili tudi »bisernico« (najmanjšo tamburico), na katero je pozneje, ko se je po smrti soproge preselil v dom starejših občanov, večkrat zaigral sostanovalcem in obiskovalcem doma. Ko ga je za 108. in potem še 110. rojstni dan obiskal predsednik Borut Pahor, mu je zaigral na bisernico. Poskušal se je tudi v pisanju pesmic.

Preberite še ...

· Kulinarika

Ideje za božanske velikonočne sladice

Splet

V knjigi kot zanj pomemben dogodek opiše tega:

"Moj spomin seže do nekako mojega četrtega leta starosti, ko se mi je zgodil, do tedaj najpomembnejši dogodek. Takrat je zbolela moja stara mati po očetu ali pa je bila samo stara, tega ne vem več.

Ker je bilo poletje in v hiši polno muh, sem moral sedeti ob postelji in z zeleno vejico odganjati muhe z njenega obraza, medtem, ko je dremala. Drugi so bili zunaj po raznih opravilih. Ko so se vrnili z njive in so prišli pogledat k njeni postelji, kako se počuti, so ugotovili, da je medtem, ko sem jaz mahal z vejico, že umrla. Drugi so jokali, jaz pa sem bil zadovoljen, ker sem šel lahko ven lovit metulje."

Hajdeč Miko je s 110 leti in 216 dnevi življenja najdalj živeči moški Slovenec. Višjo starost (a tudi manj kot 111 let) - sta dočakali le dve Slovenki: Katarina Marinič in Marija Vencelj Maggi (ki je večji del svojega življenja preživela v Italiji).

Galerija

Splet