##IMAGE-2190191##

''Boj proti veri in cerkvi'' – tako je naslov razstave, ki jo bodo odprli danes ob 19. uri v prostorih črnomaljskega Pastoralnega centra. Razstava bo odprta do konca novembra, prikazuje pa nasilje nad cerkvijo od konca vojne leta 1945 pa vse do leta 1961. To je bilo obdobje popolne brezpravnosti katoliške cerkve in največjega fizičnega in psihičnega obračunavanja z njenimi predstavniki v Sloveniji, sporočajo organizatorji (to pa so Arhiv RS, Nadškofijski arhiv Ljubljana, Muzej novejše zgodovine Slovenije in Zavod Friderik I. Baraga) ter dodajajo, da je bila za ''ljudsko oblast'' cerkev notranji sovražnik številka 1, ker je ostala edina organizirana sila zunaj komunistične partije.

V vabilu na razstavo so med drugim zapisali, da je oblast bila boj proti cerkvi kot ustanovi, proti posameznim duhovnikom, redovnikom in redovnicam ter vidnim vernikom: s hišnimi preiskavami, stanovanjskim utesnjevanjem, z brisanjem iz volilnih list, omejevanjem verouka, ukinjanjem cerkvenih šol, z agrarno reformo in nacionalizacijo, z omejevanjem verskega tiska, odpuščanjem sester iz šol in bolnišnic, čeprav zanje ni bilo nadomestila, pa z množičnimi aretacijami in sodnimi procesi.

Prišlo je tudi do drugih fizičnih obračunavanj. Najbolj odmeven je bil zažig ljubljanskega pomožnega škofa Antona Vovka 20. januarja 1952 v Novem mestu. Od maja 1945 do leta 1961 se je kar 429 duhovnikov znašlo na zatožni klopi – povprečno je bilo nekaj manj kot 1000 duhovnikov –, od teh je bilo 339 kaznovanih z zaporno kaznijo, 73 pa z denarno. Aretiranih predstavnikov Cerkve pa je bilo še najmanj 200 več. Duhovniki so bili obsojeni na nesorazmerno visoke kazni – nekateri celo večkrat –, medtem ko so pravi kriminalci za umore in rope dobili veliko nižje kazni. Devet slovenskih duhovnikov je bilo obsojenih na smrtno kazen, štirje so bili tudi dejansko usmrčeni. Na smrt obsojeni in amnestirani so bili še en hrvaški duhovnik, salezijanski pomočnik ter ena usmiljenka. Sodbe so pogosto vsebovale zaplembo vseh obsojenčevih premičnin in nepremičnin. Do leta 1961 je bilo izrečenih še 1411 upravnih kazni v skupnem znesku 5,315.000 din ter 95 z zaporno kaznijo – skupaj 1450 dni.

Z zbranim, skonstruiranim in ponarejenim gradivom je Udba (Ozna) pritiskala na duhovnike, redovnike in redovnice, na bogoslovce in njihove svojce ter prijatelje. Marsikoga je nasilno prisilila k sodelovanju. Preprečevala je dotok novih duhovnikov, načrtno onemogočala poučevanje verouka in ga potem v šolah leta 1952 prepovedala, prav tako je istega leta izključila teološko fakulteto iz univerze. Cerkev je skušala tudi ekonomsko uničiti. Za svoje delovanje so duhovniki potrebovali pristanke oblasti. Ker je hotela razdvojiti Cerkev, ločiti duhovnike od škofov in izigrati vodstva škofij med seboj ter onemogočiti vpliv Vatikana, je oblast 20. septembra 1949 ustanovila Cirilmetodijsko društvo katoliških duhovnikov (CMD). Kljub temu da je ustava zagotavljala svobodo vesti in veroizpovedi, verske svobode ni bilo. Oblast je zlorabila »ločitev cerkve in države« za izključevanje duhovnikov, redovnikov in vernikov iz javnega življenja. Preprečevala je vsako javno manifestacijo vernosti na Slovenskem in omejevala verski tisk, obenem pa je podpirala močno protiversko in proticerkveno propagando ter izvajala precejšnji pritisk na verne laike, še beremo v vabilu na razstavo ''Boj proti veri in cerkvi''.