Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

Arhiv Lokalno.si

27.4. smo se v Gradnju, kjer je bil na Draganovi domačiji decembra leta 1942 in januarja leta 1943 sedež gorjanskega podokrožja in rajonskega odbora OF Sv. Križ, tradicionalno zbrale veteranske organizacije občine Krško in počastile praznik Dan upora proti okupatorju. Letos je vlogo organizatorja prevzelo Območno združenje slovenskih častnikov Krško. Slavnostni govornik je bil umetnik in predsednik Združenja borcev za vrednote NOB, ko.o. Podbočje Janez Bršec, nastopale pa so učenke OŠ Podbočje in harmonikar Dolfi Moškon in pevec Bojan Kaplan, prireditev pa je povezovala Mirjam Hribar.

SLAVNOSTNI GOVOR:

Spoštovane tovarišice in tovariši, spoštovane borke in borci, veteranke in veterani, spoštovani prijatelji. V veliko čast mi je, da danes ob tako lepem in pomembnem slovenskem prazniku, ob katerem se vsako leto zbiramo tukaj v Gradnju, stojim za mikrofonom kot slavnostni govornik.

27. aprila je obletnica ustanovitve Osvobodile fronte slovenskega naroda, ki je nastala nekaj dni po tem, ko so nemške sile napadle Beograd in ko je Jugoslovanska kraljeva vojska podpisala kapitulacijo. Člani osvobodilne fronte so odgovorili z oboroženim in kulturnim bojem in v okupirani državi sprožili narodov upor, kateri je za osvobojeno zemljo plačal velik davek, saj so partizanske bojne enote utrpele 31.700 smrtnih žrtev in 3900 pobitih talcev, 11.000 je bilo nasilno mobiliziranih v okupatorsko vojsko, 8.000 pobitih civilistov, 62.000 odpeljanih v koncentracijska taborišča, 63.000 izgnancev in 73.000 zapornikov. Naš pisatelj Ivan Cankar je v svoji črtici napisal: Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja. Iz muke trpljenja in suženjstva neštetih milijonov bo zrasla naša domovina: vsa ta lepa zemlja z vsem svojim neizmernim bogastvom.

Malo prej smo ob plesnem nastopu učenk OŠ Podbočje slišali prelepo pesem meni zelo dragega pesnika Đorđe Balaševića, v kateri poje ''sumljaju neki, da nosi nas pogrešan tok, jer slušamo ploče i sviramo rock'', danes pa nekateri sumijo, da nas nosi krivi tok, ker nosimo rdečo zvezdo na kapah, ker si oblečemo majice s podobo Maršala Tita in ostalih narodnih herojev, ker pojemo pesmi, ki so jih tudi oni včasih prepevali, danes pa se ob njih zgražajo.

Od lanske prireditve pa do letos se je zgodilo marsikaj, kar ni najbolj po vzgledu sodobne demokratične evropske države. Začel se je ideološki boj, kakršnega nisem pričakoval; ukinili so državno proslavo ob dnevu upora proti okupatorju, zaradi tako imenovanih varčevalnih razlogov, od državne proslave ob dnevu državnosti so nas začeli deliti na zaželene in nezaželene, saj prapori borčevskih organizacij, TIGRa, Maistrovih borcev in vojnih invalidov očitno niso primerni za državno proslavo, začeli so s preimenovanjem vojašnic, ulic in cest, ter tako umaknili ime našega narodnega heroja Franca Rozmana Staneta z vojašnice v Ljubljani, izbirali so svoje govornike na raznih proslavah in prireditvah, ter nasilno umikali tiste, kateri niso bili po volji njihove ideologije, čas narodnoosvobodilnega boja pa umikajo tudi iz muzejev in knjižnic. Ko je poletje prišlo v jesen, je narodu prekipelo in tako so se začele polniti ulice in trgi slovenskih mest, na katerih smo se vsi v en glas drli GOTOVI STE, liderji slovenske politike, pa so nas označili za zombije in leve fašiste.

Politika, ki obsoja tako imenovane totalitarne režime, sama sebe naziva s prepono demokracija, sama pa označuje svoje državljane, kot da so samo slaba reklama za zahodnjaško propagando in meri slovensko zgodovino od časa, ko so prišli na oblast, in ne od 600 let pred našim štetjem, ko so naši dedje Slovani prvič stopili na zemljo naše zdajšnje domovine.

Da bomo druga Avstrija in Švica, so nam obljubljali, medtem pa so iz sten državnih uradov odstranjevali slike Josipa Broza Tita in mi, pošteni delavni državljani, pa smo temu tudi verjeli. V dobrih dvajsetih letih pa so si sprivatizirali in okradli vse, kar nam je bivšem sistemu uspelo v petdesetih letih zgraditi. Verjeli smo v demokracijo, pravičnost, solidarnost in poštenost, do vsakega slehernega državljana, ne glede na njegovo starost, nacionalno pripadnost, veroizpoved ali raso. Danes, ko pa so se temu kapitalističnemu vozu ustavila kolesa, smo se združeni na ulicah zoperstavili tem demokratično izvoljenim barabam, ki so zlorabili našo domovino, nas izkoriščali, državno imetje pa prodali in razdali. Več kot dvajset let nam lažejo v obraz in kradejo brez slabe vesti, resnico in pravico pa krojijo po svoji volji.

Preberite še ...

· Dom

Znižajte stroške elektrike do kar 80 odstotkov

Sprava, ki sta jo dosegla leta 1990 v Kočevskem Rogu Milan Kučan in metropolit dr. Alojzij Šuštar, je bila pravi korak, ko naj bi se slovenski državljani združeno posvetili prihodnosti naše domovine.

Po vseh teh letih pa so v svoje roke vzeli močno orožje, ki se mu reče novi ideološki boj in z njim odprli stare rane slovenskih državljanov. Ideološki boj jim omogoča način vladanja, kakor ga je uporabljal tudi Adolf Hitler v drugi svetovni vojni, njegova naloga pa je bila: razdeli in vladaj. Razdelili so nas zopet po drugi svetovni vojni; na rdeče in bele, na komuniste in demokrate, na leve in desne, na liberalce in klerikalce, na naše in vaše. Ideološki boj jim pomaga, da skrijejo aktualne probleme, s katerimi se srečuje država in namesto, da bi se ukvarjali s tem, kako nas popeljati iz finančne, politične, gospodarske krize in krize vrednot, izvajajo nov totalitarni režim, ki se skriva za zaveso demokracije. Ustvarja se nova zgodovina, saj tista, ki so jo izbojevali antifašisti v okupirani Evropi ni po njihovi volji, saj so takrat stali na napačni strani. Danes hočejo simbol in vrednote slovenskega partizana izkoreniniti, ustanoviti novo republiko, spremeniti slovensko himno, slovenske simbole. Ustanavljajo nove veteranske organizacije, saj niti ena od obstoječih nima po njihovo pravih vrednot, čeprav so člani prav vsake izmed njih plačali krvavi davek za našo domovino.

Ta umetno ustvarjeni ideološki boj ne potrebuje sprave, saj ljudje, ki danes sobivamo eden z drugim, nismo ustvarili ne tega sistema in tudi nikakršnih zločinov, da bi se jih morali sramovati. Kar Slovenci potrebujemo, je spoštovanje, naučiti se spoštovati svojim ljudi, sodržavljanov, sokrajanov in sosedov, ne glede na njihove vrednote, politično in versko opredeljenost in jemati človeka kot osebnost, v kakršno se je zgradil na pozitiven način.

Kapitalizem nas je pripeljal do tega, da tistim, ki nimajo nič, je treba vzeti tudi to. Da je pot do uspeha le tistih, katerih član strank si, katere barve si, da si poslušen, da si ponižen, da si tiho.

Na naš račun so si postavili imperije, skrili milijarde v davčne oaze, kupovali gradove in vile, jahte in avtomobile, ter se smejali za našimi hrbti, kriza pa je padla na pleča delavcev, upokojencev, borcev in veteranov, šolarjev in študentov, ki iščejo rešitev, kako priti iz meseca v mesec, kako plačati račune, ki so vsak mesec višji, kako plačati otroku šolnino in malico, ter kako bolnemu človeku plačati zdravljenje.

Ko mi očetova generacija pripoveduje zgodbe iz svoje mladosti, ki so bile polne sreče, upanja, brezskrbnosti, povezovalnosti, si postavim vprašanje, kakšne zgodbe iz mladosti bom jaz pripovedoval svojim otrokom, a bodo moje zgodbe takšne, da jim bom govoril, kako sva se skupaj z njihovo mamo preživljala iz dneva v dan in da jih nisem moral peljati na počitnice, da sem delal od jutra do noči, da sem lahko plačal račune. Ne, ne želim jim tega pripovedovati, in če bo treba jekleno krivico razbit s pestmi, jo bom pač s pestmi.

Kot pesnik se od vas res težko poslovim brez poezije, zato mi dovolite, da vam preberem pesem, ki sem jo sam poimenoval 'novodobna'' in, kakor se je izrazil naš pesnik Kajuh: ne peti, rjoveti bi morali te dni poeti.

Ne, jaz ne potrebujem novih čevljev
saj nimam potrebe, da izgledam kakor gospod.
Zame so tudi moji stari čevlji v redu.
Ne, tudi novega avtomobila ne potrebujem,
sem le proletarec in ne diplomat.
Zame je tudi moj stari avto v redu.
Nova himna, tudi nje ne rabim.
Moje življenje ni mati, bog in domovina.
Zame je tudi naša stara himna v redu.
Jaz ne potrebujem nove države
in tudi ne druge republike.
Zame je bila tudi tista stara v redu.

Galerija

Arhiv Lokalno.si